Zadnje dni poskušam izstopiti ven iz svoje kože. Rada bi razumela. Rada bi doumela. Zakaj nisem brana?
Vsak resen blogar, ki da nekaj nase, naj bi si priskrbel statistične podatke o obiskanosti/branosti svojega bloga. Očitno jaz bloganja nisem vzela zares. Ali pa sem računalniško (ne)pismena in je to zame - enostavno - pretrd oreh. Pa saj mi niti ni do tega, da bi se šopirila ob vsakodnevnem oz. večkratdnevnem pregledovanju številk, ki rastejo tja nekam v višave. No, tako se tudi obvarujem pred potencialnim razočaranjem. Ne predstavljam si namreč nerodnejšega položaja od naslednjega: medtem, ko že petič v istem dnevu preverjam svoja (ne)strinjanja 'vržem uč' še na statistiko, ki mi pravi "your blog had 5 visits today". Auč! Boli. Torej raje, kot da vem da sem brana, ne vem, da nisem.
V prvi vrsti pišem za sebe. Zaradi sebe. Ker tako čutim in si želim. V trenutku, ko mi pisanje bloga ne bo prinašalo lastnega zadovoljstva bom s pisanjem prenehala. Tudi, če takrat vam ne bo prav. Kdorkoli že ste, dragi moji bralci. Pravzaprav je to to, kar me žre. Upam si trditi, da vas v večji meri ne poznam. Osebno. To mi gre v nos! Ne vi, moji redni gostje, občasni obiskovalci in ne vi, naključni mimoidoči. V nos mi gre to, da moji prijatelji ne delijo z vami vaše pripadnosti, vašega zanimanja in vaše radovednosti.
Sprejmem, da si je težko zapomniti povezavo na moj blog bedtimestoriestime.blogspot.com, saj je že moj prejšnji - katerega ime je bilo sestavljeno iz kratic mojega imena in priimka - delil z njim isto usodo. Ne sprejmem pa, da se od časa do časa ne spomniš nanj in me ne povprašaš po linku. Sprejmem, da so moji posti (pre)dolgi in nezanimivi (koga zanima peka torte?!). Ne sprejmem pa, da ne pregledaš le naslovov in slik. Sprejmem, da nimaš vedno mnenja in vem, da nisi v najboljših odnosih s tipkami - katerimi koli, tudi tistimi na mobitelih ne. Ne sprejmem pa, da mi ne nameniš niti =).
Včeraj se je v meni nekaj prelomilo. Dobronamerno sem ji rekla "preberi si na blogu". Zato, ker se tu nahaja izčrpno 'poročilo' o praznovanju 30ke. Tu sem se spraševala kaj podariti. Tu sem ugotavljala, kako težko je obdržati skrivnost zase (če imaš doma agenta FBI). Tu sem v svojo pripoved izlila vsa svoja čustva.
Čustva so se od takrat že 'ohladila' in isto zgodbo ne znam 'ponoviti' enako goreče. Ob zgodnejši uri, višjem pritisku v zraku in ob odsotnosti naslednjega stavka, bi to storila. Izpeljala bi najnatančnejši približek.
"Nimam časa!"
Nimam časa za branje tvojega bloga = Nimam časa zate
Ne zanima me = Ne zanima me tvoje življenje
Ne zanima me = Ne zanima me tvoje življenje
Žal mi je, da sem vremensko pogojen človek.
Žal mi mi je, da me luna nosi.
Žal mi je za nizek pritisk.
Žal mi je za pomanjkanje sladkorja v krvi (kljub tretji porciji sladoleda).
Žal mi je za PMS.
I'm sorry I'm too emotional!
)=Žal mi mi je, da me luna nosi.
Žal mi je za nizek pritisk.
Žal mi je za pomanjkanje sladkorja v krvi (kljub tretji porciji sladoleda).
Žal mi je za PMS.
I'm sorry I'm too emotional!
Objave
21 komentarjev:
Hm.
Ne vem, kaj bi napisala - branost pride sčasoma, se mi zdi. Čeprav se s tem res ne obremenjujem. Seveda, jasno, kliknem vsake toliko časa na sitemeter, da pogledam, od kje vse priklikajo do mene. Zadnjič me je skoraj kap, ko mi je odpisal en od Perpetuumcov - sem še cel teden pokonci hodila:).
Te pa razumem (če te prav razumem) glede prijateljev. Jaz sem jim rekla, da o tistem, kar napišem na blogu, se na 4 oči nočem pogovarjat. Eni sledijo temu, drugi pa ... joj! Res se mi ni všeč, da me potem pokličejo, ko napišem, da imam slab teden. Zato full pazim, komu dam link do svojega bloga in če seštejem, sem ga dala samo štirikrat (še najboljši prijateljici sem ga dala po treh mesecih). Osebno poznam samo 3 in to mi je super!
Glede dolžine postov ti lahko le ploskam, ker sem mnenja, da dolžina naredi blog "tvoj". Zato rada berem tebe in Zaspanko, ne pa kakšne brane bloge, ki imajo na dan žnj objav s slikami ali pa le kakšen stavek ali dva.
Branost je za napihovanje egota :) Se strinjam z Bonny, da pride sčasoma in je odvisna tudi od tega, koliko si sam aktiven. Če ful komentiraš po drugih blogih, jih veliko priklika k tebi. Če imaš naslove o znanih osebah, jih spet veliko priklika k tebi. Moraš se samo vprašat, če je to tisto, kar hočeš ...
Kar se tiče prijateljev ... od mojih noben ne ve, da pišem blog. OK, en sam ve, ker je po naključju izvedel, ampak linka mu pa nisem dala. Ker pravzaprav nočem, da ga berejo. Imam "blogerske prijatelje" :D in to mi čisto ustreza ...
Meni je tvoj blog všeč. Če se sprašuješ, kdo je zadnjič visel 5 ur gor, sem bla to jaz, ker enostavno med službo nisem uspela v enem šusu prebrat o omari in o rojstnem dnevu :D
Keep up the good work!
Uf, tole so pa dolgi komentarji! :)
Ja, blog definitivno v prvi vrsti piši zase. Jaz sem tud nekaj časa želela, da bi moji prijatelji brali, kaj se mi mota po glavi, potem sem imela pa zaradi tega težave. Ker sem vedno koga prizadela. In to delam še danes. Ravno v petek mi je ena punca na listku prinesla napisan del iz mojega bloga, kjer je mislila, da govorim o njej. Nisem mela pojma, da sploh bere in ni bilo namenjeno njej.
Tako da ne vem, če je smiselno ciljat na visoko branost. Predvsem pa ne vem, če je smiselno, da berejo tvoji bližnji.
V bistvu ima vsaka razlaga svoje prednosti in svoje slabosti. Najbolje, da se ne oziraš na druge. :)
Moj komentar bo za razliko od predhodnic čisto kratek: nihče od mojih bližnjih ne ve, da pišem blog. Poznam sicer 6 bloga(e)rk, ki redno puščajo komentarje in zbiram pogum, da povabim Glisto na kavo :lol :))) Drugač pa ne ve nihče - ne v službi, ne bivši sošolci, še najmanj pa kdo doma ... in upam, da bo tako tudi ostalo. Čeprav bi branost na njihov račun kar precej pridobila :)
Bonny, Glista F., Katja in Carmen, bom kar skupaj vsem 4im odgovorila (upam, da mi ne zamerite).
S tem postom nisem ciljala na svojo branost na splošno. Ne želim si nek brezoseben blog s še bolj brezosebnimi komentarji. Ciljala sem na svoje prijatelje "iz mesa in krvi", torej te, ki me spremljajo v resničnem življenju.
Res je, da zna biti včasih obremenjujoče, ko npr. veš, da te določena oseba bere. Zato tudi nisem poslala svoj link vsem, ki jih imam na mailing listi. Sem pa povedala tistim mojim najbližjim.
Moja predstava je bila, da jih bo - od časa do časa - pot zanesla sem gor. Pravzaprav se najbolj jezim nad seboj. Saj 'pričakujem' od ljudi tisto, kar jim nudim sama. Vendar smo si ljudje različni. In zato niso nič manj moji prijatelji. Rada jih imam in vem, da je 'čustvo' obojestransko. Če bi kdo od mojih prijateljev pisal blog, bi ga brala in zato se mi je zdelo samoumevno obratno.
Danes ponoči nisem spala in sem čas izkoristila za 'ustvarjanje' in 'čiščenje' misli. Priznam, znam biti preveč čustvena in preveč impulzivna, vendar ne morem in ne smem pisati tisto, kar je/bo drugim všeč. In zato se danes sprašujem, če je smiselno, da me berejo moji najbližji. Na začetku sem si rekla, da si ne želim, da me določeni ljudje berejo. A sem od drugih dobila 'očitke', kot da kaj 'skrivam'. Vendar ne, tako kot je moja identiteta tu skrita, je moja osebnost tu odkrita.
Vam nekaj priznam punce, laska mi, da si 'popolna neznanka' vzame čas (GF: 5 ur, madona!) in me prebira. Tudi, če me boste brale samo ve (in Daira), meni je prav!
Zdaj grem še po en sladoled, PMS bom pa spakira v kufer in ga poslala nekam daleč! :)
PS: Joooj, jaz sem bila prepričana, da ste Bonny, Carmen, Katja in Andreja prijateljice!
Hehe, saj SMO! :)
So prijateljice, so, zaj**** slovenistke :P Tako da le pazi na vejice, velike začetnice in podobno hihi :)
Glede prijateljev se pa strinjam s tabo - če bi mi kdo od mojih povedal, da piše blog, bi bila stalen obiskovalec.
@C., ne grizem :)
Aha, potem sem narobe razumela Carmen. Se že posipam s pepelom! :S
Ah ne, sej sm se js hecno izrazila :) Z "mojimi najbližjimi" sem mislila družino, ne pa te kure oz. zaj**** slovenistke :))
Glista, vzeto na znanje :)
Se absolutno strinjam...!
Glede na to, da živimo v časih, ko smo vsi po vrsti prisiljeni vsaj enkrat na dan pobrskat po netu, si pa res ni težko vzet še par ekstra minut in mal počekirat blog od frendice! Halo?!
Storyteller mi smo s tabo! :)
Mene tudi prizadane, če ni komentarjev... in nič ne pomaga, da pišem le zaradi veselja s pisanjem. :) Včasih napišem kak post, o katerem bi res želela dodatno mnenje - pa nič. Potem napišem kako hitro notico, kjer mnenj niti ne pričakujem, pa je bralstvo navdušeno, in komentira. :D
Daira, you are my girl!
PS: Že odštevam ure! :D
Kaneli, se strinjam. Ne pišemo samo zaradi komentarjev, te pa včasih 'potre' če jih ni. Obljubim, da se ti bom oglasila oz. pustila svoj glas! :)
Ah, če je pa res...ko si enkrat na netu, 5 minut gor al pa dol! A ni tko...?! :)
No, moram pa priznat, da včasih res kr zelo plansko pohitim na tvoj blog, kuj, ko pridem domov, ker me ful firbec matra kaj je novega!
Jest tud že odstevam...ti sporočim, ko bo znan bojni plan za ta teden! ;)
@ GF.: Glista, tole se pa full strinjam - če pišeš o znanih osebah. Enkrat sem videla en blog, kjer je bila objava spisana iz naštevanja znanih imen. Bljak. Jaz se full trudim, da tega ne počnem. Če pa že koga omenim, ga pa zato, ker mi je res super.
Aja, da te ne bom nekam - ***** slovenistke! LOL!
@ ST.: "Tudi, če me boste brale samo ve (in Daira), meni je prav!" That's the spirit, girl!
P. S.: Se mi zdi, da smo pri tej temi pokomentirale za vse nazaj:P.
Daira, jaz se ti kar čudim. Sem imela občutek, da si mal "anti" za te internetne zadeve: redko dobim tvoj email, na začetku sva imeli probleme s komentarji... Zdaj pa kar skoz gor visiš! Hehe.
Sem vesela :D
Aja, zdaj že lahko povem - VSE NAJBOLJŠE!!! :)
Bonny, zaje**** slovenistke res NISTE, se pa včasih kar potim ob misli, da me toliko slovenistk na kupu bere (sem ti 1x v enem komentarju že rekla, da si bom mogla kar lektorico omislit). Hehe. Glede na moje ocene pri slovenščini in predvsem glede na "navdušenje" moje profesorice iz srednje nad mojim pisanjem (beri: eseji) se še čudim, da sem zbrala pogum in si omislila blog. Mogoče pa samo sproščam svoje frustracije! :)
Hej!
Jaz sem v pisanju bloga bolj nova (berem pa že dolgo) in, čeprav se bo slišalo zgubljeno, nekako vzatrajam pri tem, da to počnem zase. K blogu spada pisanje, branje in komentiranje - in več je vsega tega, bolje je, še zmeraj pa to počnem, ker me zabava, ker na splošno zelo rada pišem in mi je igra besed tudi drugače fajn, če pa lahko dodajam še fotografije, slišim odzive na prebrano ipd., pa toliko bolje.
In kar se tiče anonimnosti - jaz si ne želim, da bi moj blog brali tisti, ki jih poznam tudi v živo. Zakaj? Ker potem ga sploh ne bi potrebovala, ker bi jim itak vse povedala. Stvari o sebi, o mojih malih prebliskih in čudnih stvarcah pa ne delim z vsakim, ki ga poznam. Mi je nekako lažje z neznanci ... In mislim, da bi pisala zelo zelo omejeno, če bi vedela, da me bere prijateljica.
Dileme, da te ne berejo prijatelji, čeprav sama izražiš željo, da bi to počeli, pa ne razumem najbolje. Oziroma imam en pomislek v zvezi s tem - moje izkušnje kažejo, da smo ljudje, ki smo internet in dogajanje na njem vzeli kot del vsakdana (sama priznam, da si dneva brez neta več ne predstavljam) in tisti pač brskamo po vsem mogočem, tudi po blogih, medtem, ko tisti drugi, ki na net prisurfajo zaradi nuje, verjetno tudi ne prebirajo bloga prijateljice, ker bistveno izvejo v živo. Različni smo si, zato se čim manj obremenjuj s tem ;)
Včasih se s svojimi prijatelji, zaradi vsakodnevnih obveznosti, ne moremo videvati tako pogosto, kot bi si želeli...
Midve z našo Storytellerko se vidiva bolj poredko...tko da je včasih kr fajn mal njen blog prebrat, da vidim kaj ji kej dogaja! :)
No, res pa je, da kr veliko SMS-java in klepetava po telefonu! Bejba...komi čakam, da si tud ti omisliš T2 varjanto, da bova lahko klepetali kr zastonj! ;)
Ups, nooo...tole je bla pa že spet reklama! Zadnjič Slovenska vojska, zdej pa še T2! Madona bom res začela provizijo pobirat! :)
Drugač pa...Storyteller brez panike! Jest sm še vedno "anti", kar se teh zadev tiče! No, se pa stanje očitno počasi izbolšuje...
Ja branost, opaznost-vidnost, neglede na željeno ciljno skupino je obsesija vsakega blogerja.
Na začetku sem skakal od veselja ob 5-tih obiskih, zdaj pa me panika grabi ko število pade pod 100. Čudni smo ljudje.
Osebno mislim, da so prijatelji drugotnega pomena pri furanju bloga, kajti njih lahko in moraš nagovoriti predvsem z živo besedo in očesnim kontaktom.
Sam pišem anonimno, ker se mi zdi, da si tako več "upam" in pišem bolj sproščeno. Včasih pa me spet prime, da bi celemu svetu povedal in kričal na ves glas...to je moj blogggg.
N., saj se ne obremenjujem s tem. Res ne. Zmotilo me je to, da se s to prijateljico (zaradi okoliščin) nisva videli tam nekje od novega leta, tako da ni bila ravno na "tekočem". Pravzaprav, če ne bi bila povabljena na 'surprise party' za roj.dan niti vedela nebi. Po drugi strani je pa to tema, kateri so bili namenjeni moji najdaljši posti. Resnično sem se potrudila, da so zaobjeli vse: še tako majhen in nepomemben detail. In res ne morem tega še enkrat v enaki meri podoživet. Kot sem že rekla, problem je v temu, ker ljudje druge 'ocenjujemo' skozi svoje oči. Ker je meni samoumevno, da bi brala prijateljičin blog (če bi ga katera pisala), si misliš, da drugi čutijo isto. Pa temu ni tako. In prav je tako. Kljub mojemu postu, ni nobenih zamer. Brez skrbi! :)
Daira, nisi čist nič "anti". Nič bolj kot jaz! :) Res je, ta moj blog naju je še za 'pičico' bolj povezal. Še pred tem pa vsi vodovodarji, keramičarji, Merkurji in Baumaxi! Hehe. Komaj čaka, da vidim tvojo novo jedilno mizo! :D
Muki, najprej bi ti rada zaupala, kako počaščena sem, da si "zajadral" na moj blog. Čeprav ne komentiram, te prebiram.
Strinjam se, da blog ni sredstvo za ohranjanje stikov s prijatelji. Verjemi mi, da se trudim, da ga ohranjam na 4 (ali več) oči. Mislim, da nam gre dobro in da jim moj blog ne odžira mesta. Nikoli se nobeno moje prijateljstvo ni končalo zato, ker bi ga kdo/kaj izpodrinil/o. Blog je sredstvo za sproščanje moje 'energije', mogoče moje 'ustvarjalne žilice'. Ne vem. Našla sem se v tem in mi je všeč. Tukaj sem jaz, jaz. In mislila sem, da bi me kdo od mojih prijateljev rad spoznal tudi v tej (blogerski) luči. Nič zato, če ne.
PS: Nisem si mislila, da bo ta post podrl rekord v št.komentarjev :D
men je super res... go girl!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! :)
Ha, še ena, ki že kar nekaj časa visi tule!:)
In ne vem, kako da tvojega bloga nisem že prej začela prebirat. Ker ošinila sem ziher ga...mogoče ni bilo časa...
No, sedaj ga berem od začetka.
Drugače pa sama nekako raje berem bloge, kot pa ga pišem. Ne vem, se mi zdi, da nekako že pozabim, kaj sem želela povedati, do takrat, ko pridem do računalnika. In pa bolj osebne stvari raje ne pišem tu, ker je moj blog bolj javen(slike). ;)
Objavite komentar