torek, 04. marec 2008

Sovražim...

… dneve, kot je današnji. Ko se Ljubljana ovije v 'vato' sivih oblakov. Siva gmota me pritiska k tlom in komaj se obdržim na nogah. Ozračje je polno tistih majhnih, očesu nevidnih 'iglic', ki skozi pore prodirajo v mojo notranjost. Vse do kosti. In od tam, v valovih, oddajajo hlad po mojem telesu. In ne glede na to, kaj vse navlečem nase, me zebe.

Siva gmota še kar pritiska name. Moje noge so težke. Moje roke so težke. Moje veke so težke. Lahko bi rekla, da počasi izgubljam zavest. Lahko bi zaspala in spala, vse dokler ne bi dežne kaplje iz mene sprale ves gnev, vso bolečino in nemoč. Vse dokler se ne bi prebudila v nov dan, lahka kot peresce!

Ni komentarjev: