sobota, 25. julij 2009

Blazno resno o nepomembnem

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

7 komentarjev:

Izgubljena. pravi ...

Navdih ne zapusti, samo skrije se :) ... Gre na počitek, da kasneje udari z vso silo - pa četudi ta počitek traja par let :) (verjamem v to!:D)

Nosečka pravi ...

"Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo"!

Zakaj že?!

O.K., kar se tiče doječih mamic še nekako razumem...otroka je treba pač na cca. tri ure nahranit, čeprav se pri današnji "mašineriji" tud za to rešitev najde!

Sam zakaj pa nosečke nebi pršle?!

storyteller pravi ...

Vađajna, če počitek traja tudi do nekaj let potem si lahko (vsaj upam) oddahnem :) Samo dlje časa kot ne pišem ne blog, manj navdiha imam. Ne vem zakaj. Kar ne vem o čem naj pišem in potem nastajajo taki zapisi, kot je ta. Z dvema besedama - KR NEKI! :D

Nosečka, saj veš zakaj - ker ne pijejo alkohola in - ker sem upala na to, pa potem sicer iz tega ni bilo nič - ker verjamem, da en teden pred rokom težko plešejo do zore po ljubljanskih lokalih. TOP ostaja neosvojen :D

K. pravi ...

Ha, ha...! :)

Ja, jest bi mogla trenutno po 5 minutah plesa sigurno za ene pol ure mal zadremat, da se mal spočijem...

Sej doma ni panike, se vedno kje kakšen kavč najde...v kakšnem lokalu bi bla pa verjetno res mal kriza, bi me verjetno mal čudn gledal če bi na kšni klopi zalegla! ;)

Ah, kar se pa alkohola tiče, pa ni panike...sok je zakon!

storyteller pravi ...

No, vidiš. Sem si vse skupaj malo bolj žurersko zamislila, pa se na koncu nobeni ni ljubilo kaj dosti. Smo le jedle in pile, to bi bilo pa tudi zate :) Priznam, sem zaj****a :/

K. pravi ...

Kar se mene tiče, ni panike...sej sem v bistvu bila prisotna, posredno! ;)

storyteller pravi ...

Bila, bila! :)

No, potem pa lahko spet lažje zadiham :D