nedelja, 21. junij 2009

Narobe

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.

5 komentarjev:

The Good Bear pravi ...

Tisti, ki živijo "narobe" okoli sebe posledično imajo tudi "narobe" okolico. Če živiš "narobe" in še vedno preživljaš čas z "normalnimi" mogoče je čas, da RES greš v "narobe" smer, kjer so "narobe" ljudi, kjer se NE BOŠ počutila "narobe". ;)

The Good Bear pravi ...

P.S. Problem vedno nastane, ko "narobe" ljudi poskušajo živeti "normalno" življenje in obratno, ko "normalni" ljudje poskušajo živeti "narobe" življenje. :P

The Good Bear pravi ...

P.P.S. Na koncu se postavi vprašanje, ali smo avto brez volana, ki gre tko kot so ga spustili nasred ceste, ki gre v "narobe" smer, ali, pa smo tisti, ki je not, ki vreska in samo vreska zared tega, ker ne more NIČ spremenit. Enjoy every moment, whatever it is! :D :P Lep dan ti želim.

Julie pravi ...

Narobe se počutiš verjetno samo zato, ker živiš tako kot ti želiš, tako kot ti sanjaš in tako kot TI čutiš. Ravno zato te skrbi, da si narobna in da so vsi drugi prav. Ne. Naj te ne skrbi tvoje odstopanje. Bodi ti, čeprav je včasih težko in si sam sebi bojevnik. Poznam. In se tudi sama nenehno ubadam z enakimi vprašanji. Pa kaj. Vsaj vem, da sem jaz jaz, da sem srečna in da se okolica niti pol toliko ne briga zame in moj način življenja kot se jaz sama... Srečno ;)

storyteller pravi ...

The Good Bear, da ne bom narobe razumljena (spet ta beseda, "narobe" ;)). Večino časa sem zadovoljna s svojim življenjem. Pridejo pa trenutki, ko me zmoti vtikanje drugih. Ko me zmoti, da mi govorijo kaj, kdaj in kako naj čutim. Kljub vsemu se pa takrat najbolj jezim na sebe, na svojo osebnost, ki vedno najprej poskrbi za druge, šele potem - če sploh - zase. In za to mi ni nihče kriv. Le jaz sama. Vendar je tudi ta lastnost del moje osebnosti in na določen nivo sem vesela, da je tako, da nisem brezbrižna do okolice, a včasih si zaželim, da bi znala z njo bolje krmariti skozi življenje in da bi si znala izboriti svoj del pogače, da ne bi le čakala na drobtine.

Julie, pravzaprav se počutim "narobe" zato, ker velikokrat ne živim tako kot jaz želim, tako kot jaz sanjam in tako kot JAZ čutim. Vendar ko pomislim na to, se zdi tako zelo drugače od realnosti, da se resno sprašujem, če je to, česa si želim sploh prav. Če nimam morda le visokoleteče sanje in nerealna pričakovanja. In zato se počutim "narobe". Po drugi strani si pa mislim "Koga briga? Se morda jaz vtikam v življenja drugih?". Živi in pusti živeti. A se vedno znova ustrašim ali bom zmogla SAMA.
Hvala in srečno tudi tebi :)