torek, 24. marec 2009

In between

In between. Nekje vmes. Nisem človek ekstremov. Križpotja, kjer se je potrebno odločiti med levo ali desno, me spravljajo v obup. Ljudje, ki od mene zahtevajo odgovor da ali ne, me spravljajo v obup. Ravno zato se ne spoznam, ko od sebe zahtevam ravno to. Naj se postavim na eno stran tehtnice. Ko vidim le dve skrajni točki. Stremim k temu, da bi imela na izbiro le belo ali črno (čeprav sta obe izbiri le različna odtenka sive). Ne vidim pa, da je vmes cela b a r v n a paleta.

Strmim v zaprta vrata. Pogledujem k odprtemu oknu. Naj odprem vrata? Zaprem okno? Tako dolgo svoj pogled upiram proti njima, da pozabim na ves p r o s t o r med njima. Vidim le okno in vrata. Ne vidim pa, kaj je v prostoru. Je namen vrat in okna v tem, da lahko bivam v prostoru? Ali naj uprem pogled v strop?


4 komentarji:

vađajna pravi ...

Na pol odpri okno, na pol pa vrata... Pa boš mogoče videla :)

storyteller pravi ...

Pri odprtem oknu in odprtih vratih hkrati, nastane prepih in ta ni nikoli pomenil nič dobrega :P

Nu pravi ...

Ce ne ves, kaj bi, je najbolje pocakat, pa mogoce zapiha sunek vetra, ki odpre vrata in te odpihne skozi ;-) Ali pa se zgodi kaksen drug scenarij ...

storyteller pravi ...

Čakat pa znam, ja :)