bedtime stories

30

2010-07-25T23:35:00.004+02:00

Poročilo: februar 2010

2010-03-01T23:55:00.000+01:00

Februar je bil dober mesec. Takoj, na začetku meseca sem si pasla oči na pisanih in svetlečih kostumih v baletni predstavi Bajadera, ki je gostovala v ljubljanskem CD. Na žalost je izlet v Zagreb - ki je bil planiran za prvi vikend v februarju - odpadel (oz. je prestavljen) zaradi slabih vremenskih razmer. Kulturni praznik sem preživela v Mestnem muzeju Ljubljana, vendar ne na razstavi grafik Picassa. To razstavo in razstavo del Claveja sem si pogledala nekaj dni kasneje. V istem tednu sem imela abonmajsko predstavo v MGL-u. Predpremierno so mi doneli Bobni v noči. Na nabolj "rdeči" in "sladki" dan v mesecu naj bi si pogledala še predstavo Sugar - Nekateri so za vroče, ki pa je zaradi bolezni odpadla in je prestavljena na marec. Skupaj s Tabujevci sem odprla otvoritveni koncert turneje 42 v Kinu Šiška. Kljub namenu, da se v februarju udeležim (express) tečaja zdrave kuhinje, se to ni uresničilo. Tako se vam ne morem pohvaliti, da znam pripraviti makove cmoke iz sladkega krompirja ter after eight. Zaradi utrujenosti in lenobnosti se nisem našemila v zajklo in se prepustila disco ritmom v Cvetličarni. Bila sem na praznovanju kar treh rojstnih dnevov in na žuru do jutranjih ur, ki se je spontano razvil iz ene pijače. Če bolje pomislim, je bil tudi ta posvečen rojstnemu dnevu, samo na tega nisem bila povabljena direktno s strani slavljenca (ostale so bile slavljenke). Februarja nisem drsala, sem pa zato malo več plesala in si s tem prislužila še nekaj modric (letošnje poletje zame krila odpadejo) in boleči triceps ter zapestje. Nisem šla ne na dekliščino, ne na poroko oz. poročni obred. Shame on me! Hja, to so tisti "glavni dogodki" februarja 2010, ki so zapisani v moj rokovnik, da ne bi utonili v pozabo. Suma sumarum: februar je bil dober mesec.

Vikend rojstnih dnevov

2010-02-28T16:59:00.001+01:00

Vikend, od katerega je ostal le še nedeljski večer, je bil rojstnodnevno obarvan. V petek je praznovala bivša sošolka, s katero sva skupaj gulili klopi na FGG, dokler nisem jaz nekega predprazničnega decemberskega dne ugotovila, da teh klopi ne mislim več guliti. V soboto je praznovala moja nova znanka, s katero sva se spoznali teden dni prej, preko skupne prijateljice. Pravzaprav je njena prijateljica moja znanka, moja prijateljica je njena znanka, najini prijateljici sta pa sodelavki. In onidve sta družno ugotovili, da bi midve znali biti - v prijateljskem smislu - 'za skupaj'. Če je kdo kdaj dvomil, da ne moreš iti na 'zmenek na slepo' tudi s potencialno bodočo prijateljico (oz. prijateljem, če gre za moškega), se je pošteno zmotil. Sicer pa verjamem, da je ta del lažje razumljiv ženski populaciji. Nekako dvomim, da bi se moški na tak način med seboj spoznavali. Obema slavljenkama sem naredila unikatna kompleta nakita. Prvi je sestavljen iz uhanov in zapestnice ter je v rdeče-belih odtenkih, drugi je sestavljen iz uhanov in verižice ter je v belo-roza-rjavih odtenkih. Fotodokumentirano ni nič, tako da teh daril made by me ne morem deliti z vami. Lahko pa - in tudi bom - z vami podelim darilo, ki je bilo namenjeno zadnjemu vikendaškemu slavljencu, ki praznuje danes: mojemu očetu. Višnjevo - marcipanova pogača.

Za testo potrebujete 250g moke, 1/2 kocke kvasa (20g), 4 žličke sladkorja, 100ml mlačnega mleka, 1 jajce in 1 žlico zmehčanega masla. Za nadev potrebujete 200g surove marcipanove mase, 2 jajci, 200g polnomastne kisle smetane, 1 žlička narobane lupine nepovoskane limone, 2 žlički mandljevega likerja (če želite), 400g višenj (v tem letnem času pridejo v poštev tiste iz kompota ali zmrznjene), 2 žlici mandljev v palčkah (jaz sem uporabila madlje v lističih). Priprava: Moko presejemo v skledo, na sredino naredimo jamico. Vanjo zdrobimo kvas in ga pomešamo z malo mleka, žličko sladkorja in ščepcem moke. Pokrito pustimo na toplem 15 minut vzhajati. Dodamo preostalo mleko in sladkor, jajce in maslo. Najprej s kljuko ročnega mešalnika, potem pa z rokami ugnetemo gladko testo. Gnetemo krepko, da se začnejo delati mehurčki in se testo loči od oboda. Postavimo na toplo in 30-40min počakamo, da dvojno naraste. Za nadev zrežemo marcipan na koščke in ga obdelamo z jajcema, smetano in limonino lupinico. Če želimo, prilijemo še liker. Pekač namastimo. Testo krepko pregnetemo in na pomokani deski razvaljamo v velikost pekača. Položimo v pekač in oblikujemo manjši rob. Vzhaja naj 1omin. Pečico segrejemo na 200°C (ventilatorsko na 180°C) . Višnje operemo, osušimo (jim odstranimo koščice) in jih razdelimo po testu. Prelijevo z marcipanovo mešanico in potresemo z mandlji. Kolač pečemo v pečici spodaj 30min.

p.s. Ne, moj blog ne postaja kuharski blog... tako naslednja objava vsekakor ne bo povezana s hrano!

Jabolčni muffini s cimetom

2010-02-23T23:36:00.002+01:00

Sestavine za 12 muffinov:

maščoba in moka za model
2 veliki jabolki
280g moke
2 kavni žlički mletega cimeta
2 kavni žlički pecilnega praška
1/2 kavne žličke sode bikarbone
sol
1 jajce
110g sladkorja
80ml olja
200g pinjenca
1/8 litrov jabolčnega soka

~ Jabolčne muffine lahko naredimo še bolj 'zimske', če 80g moke nadomestimo z enako količino mandljev, testu pa primešamo še 50g rozin, ki smo jih poprej namočili rum. ~

Danes zvečer se mi je zahotelo nekaj sladkega. In če tvoja shramba ne premoge zaloge 'sladkišev', si si primoran 'dozo sladkorja' speči sam. Te jabolčne muffine s cimetom sem enkrat poprej že pekla. Kar se zelo redko zgodi. Namreč, kar se peke tiče, sem - lahko bi temu tako rekla - v eksperimentalni fazi, tako da vsakič spečem kaj drugega. Seveda si beležim kateri recepti so me še posebej navdušili in si - v prihodnosti - zaslužijo ponovitve. Ti muffini so zelo sočni, vendar so se danes znašli v moji pečici predvsem zato, ker sem bila omejena s sestavinami, ki so mi bile na razpolago. Tako je, če peke ne planiraš v naprej in se peči spraviš ob uri, ko je najbližji sosed že zaprt. Že v prvo sem 80g moke zamenjala z enako količino mletih mandljev, vendar se takrat nisem odločila za v rum namočene rozine. Nekako mi rum ni šel skupaj s cimetom. Tokrat bi morda poskusila z rozinami, pa ni bilo ruma na zalogi. Namesto pinjenca sem obakrat uporabila kislo smetano. S cimetom pa tako ali tako vedno pretiravam. Nekje vmes, med pripravo, sem ugotovila (očitno sem pri hitrem preletavanju recepta to sestavino spregledala), da nimam jabolčnega soka, tako sem namesto 2 velikih jabolk v zmes zmešala na kocke narezana 4 mala do srednje velika jabolka. Sedaj - ob pisanju tega posta - se mi dozdeva, da sem povsem po pomoti in nezavedno zmanjšala količino sladkorja iz 110g na 80g, kar glede na uro konzumiranja niti ni napačno. Želodec se ne oglaša več, raven sladkorja v krvi se je rahlo zvišala, tako da... lahko noč. Ali pa dober tek!

Totka "meadow"

2010-02-22T19:03:00.002+01:00

Ne morem verjeti, kako dnevi bežijo. Ter - posledično - da šele danes objavljam to prekrasno totko. Mojo totko! Če se sprašujete, ali ste zamudili Ajdin giveaway, naj vas potolažim, da ga niste (slaba tolažba, vem). Saj mi tokrat sreča ni bila naklonjena pri žrebu, temveč sem si totko "prislužila" s svojim -bolj ali manj rednim - zahajanjem na njen blog. Čeprav - roko na srce - se sprašujem ali sem zaradi tega dejstva sploh zaslužna za tako krasno darilo?! Namreč njen blog je že sam po sebi darilo. Ne moreš, da se ne bi vračal. Zato, vsi tisti, ki jo morda še ne poznate (in berete) hitro k Ajdi pogledat še ostale totke!

(vir)

Tebi Ajda še enkrat hvala!

I need... Potrebujem čas.

2010-01-31T21:00:00.004+01:00

I need... Potrebujem čas. Da si očedim domovanje do zadnjega skritega kotička (odkljukano danes). Moj domek potrebuje osvežitev. Novo sliko. Morda rožo? I need... Potrebujem čas. Da KONČNO pospravim božično novoletno 'okrasje', ki sem ga sicer že odstranila iz njegovega začasnega bivališča, a se je še vedno valjalo na treh različnih koncih. Potrebujem čas. Da ga pospravim v za to namenjene škatle in na vnovično odpiranje počakam nadaljnih 10 mesecev (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da se lotim kupa, ki čaka na likanje. Včasih je bilo le-to moje najljubše gospodinjsko opravilo. Moj čas sprostitve. Sedaj mi ne predstavlja več tak užitek. Še vedno rada likam, vendar to ni več to. Iz prestola so ga izrinila druga - zdaj meni ljubša - opravila. Zdi se, da bom z leti vse manj likala, saj zdaj npr. brisače ne spadajo več v kategorijo "nujno likanje" (odkljukano danes). I need... Potrebujem čas. Da sem prepustim "lepotnim ritualom". Tako je na stand by-u depiliranje, pedikura, lakiranje nohtov... mogoče bi bil čas, da razmislim kaj naj ukrenem s svojim "naglavnim okrasjem" (odkljukano danes - upam). I need... Potrebujem čas. Da se posvetim svojemu blogu, da ne bodo objave obstajale (in obstale) le v moji glavi. Da se posvetim številnim blogom v zaznamkih. Pri večini sem le tihi opazovalec fotografij, a si lahko predstavljam, da čaka vsaj 200 objav (odkljukano danes - upam). Potrebujem čas. Da razmislim ali naj blogu št. 2 KONČNO vdahnem življenje, ali naj ga z enim klikom odrešim blogerskega životarjenja. I need... Potrebujem čas. Da spet kaj spečem, saj sem si vendar obljubila, da ukrotim piškote! Se pa že spogledujem s pitami. Receptov, ki si jih želim sprobati, je vsak dan več. Sprašujem se, kdo bo vse to pojedel... In, če bom vse to snedla sama, kako bom izgledala ob koncu leta. I need... Potrebujem čas. Da si omislim fotografske urice. Da ovekovečim zimo, zimo belo. Da si pošklocam novo profile picture za na fb. Ta, ki jo imam sedaj, mi namreč že od samega začetka ni preveč všeč. I need time... Potrebujem čas. Da se bom še v letošnji zimi 'šopirila' v svojem diy pletenem šalu. Pa v diy hlačnih nogavicah. Pa... Kar nekaj diy projektov čaka na svoj čas. I need... Potrebujem čas... Da se 'zadekam' v svojo 1,40 posteljo, s pol litre čaja na nočni polički in knjigo v roki. Da bi imela čas za branje več kot le strani in pol. I need time... Potrebujem čas.

Prijateljevanje s posteljo

2010-01-24T20:31:00.001+01:00

Ne zmorem več. Sem povsem brez moči. Strašljivo je, kako ti lahko en zob - ki je pravzaprav le zametek zoba - odvzame vso življenjsko energijo. Počutim se, kot neuporabna cunja. Ja, povdarek je na neuporabna. Kar je še huje, kot (le) cunja. V tem trenutko se mi zdi, da bi takoj zamenjala za to, da bi bila (le) cunja. Začelo se je prejšnjo soboto, ko sem dan preživela z glavobolom, ki ga ni pregnalo niti čajčkanje, niti izdatno počivanje in spanje. Tudi prijateljeve "alternativne metode zdravljenja" (beri: orehovec z mlekom), ki so sicer teknile, niso pomagale. Naslednji dan sem ugotovila kam pes taco moli oziroma, da je glavol le najavljal zobobol (smem izbrati prvega?!). Tako sem v ponedeljek šla do svojega zobozdravnika, ki mi je med razbolelo dlesen in zob potisnil antibiotični trakec. Zgodba se je ponovila v torek. V sredo naj bi si sama odstranila trakec in zadeva naj bi bila pozdravljena. Rahlo sem bila skeptična, a recimo, da sem mu zaupala. V sredo in četrtek me sicer ni bolelo, vendar sem dlesen/zob čutila, zaradi česa je v meni naraščal nemir. V noči na petek se je dlesen/zob ponovno razbolela. Ker moj zobozdravnik ob petkih ne dela, sem bila primorana v obisk zdravstvenega doma, kjer so me zelo prijazno in profesionalno sprejeli. Pravzaprav sem bila rahko presenečena. Pozitivno seveda. V soboto se je zgodba ponovila. Bolečina je zaradi rednega čiščenja, uporabe antibiotičnega trakca, mazanja z curasept gelom ter grgranja in spiranja ustne votline z žajbljom, skoraj povsem popustila. Tako sem se danes - v veri, da je zadnjič - odpravila še k dežurni zobozdravnici na Metelkovo. Ta je v meni obudila mladostniški strah pred zobozdravniki, saj bi se z lahkoto zaposlila v kakšni mesariji. Rano mi je odprla, saj še sedaj, po 8-ih urah rahlo krvavim iz nje. Pri "špikanju" čitno ni prav dosti pazila, kam "cilja", saj mi ranila tudi jezik. Ta je poleg pridobljenega mehurčka nabrekel in zato zdaj, tudi težko požiram. Pravzaprav me boli cela leva stran ustne odprtine. V rani mi "kljuva", kar občutim kot zbadanje iglic v malih možganih. Tako kot ostale dni v preteklem tednu, sem tudi današnje popoldne preživela med rjuhami, saj nimam moči za nič drugega, kot za prehranjevanje (kar je prilagojeno trenutnemu stanju) in spanje. Mika me, da bi jutri ostala doma in bi svoj nos pokazala le pri svojem zobozdravniku, ki se me bo zdaj, zaradi pogostosti mojih obiskov menda zapomnil. Resno se sprašujem, ali je možno zaradi zobobola ostati na bolniški ter ali ti jo predpiše zobozdravnik ali splošni zdravnik?

Misija: črna, topla in zadnjica-pokrivajoča

2010-01-17T19:33:00.002+01:00

Pred nekaj dnevi je moja TW črna bunda odšla v večna lovišča. Pet let - morda več - sva bili nerazdružljivi tam nekje od oktobra do aprila. Redko katero drugo zimsko vrhnje oblačilo si je izborilo njeno mesto. Ob posebnih priložnostih in v ne-preveč-mrzlih-dneh sem jo zamenjala s tanjšo bundico krajšega kroja ali s plaščem. Tiste dni, ko se alkohol v termometru spusti precej nizko in, ko zaradi različnih vzgibov preživim na prostem večji del dneva, takrat iz omare potegnem svoj najdražji kos oblačila, športno jakno Lowe alpine 2 v 1. Žal ta ni primerna za odhode v službo, ko spodaj oblečem hlače na rob ali krilo ter čevlje s peto. Alkohol v termometru se žal ne spusti pod 0°C le na dela-proste-dni in v tem grmu tiči zajec. Torej, moji TW črni bundi, ki ima ne vem-kolikokrat-zašite luknje v žepih, katere kovinski deli so tekom let izgubili svojo črno barvo in so zasijali v svojem srebrem sijaju, katere šivi so na dveh koncih že popustili, je pred nekaj dnevi odpovedala še zadrga. To, bi najbrž celo zamenjala, če ne bi ta moja TW črna bunda kazala še ostalih znakov staranja in dotrajanosti. Tako sem ji zaželela naj počiva v miru in se podala v lov na novo črno bundo.

Torej - IŠČE SE - bunda črne barve, ki naj bo dovolj topla za ljubljansko zimo, vendar na pogled ne preveč debela, da ne bom izgledala, kot komaj-premikajoči se-stvor, katerega roki bingljata skoraj pravokotno no trup. Naslednja željena lastnost, ki pravzaprav mutira v pogoj je, da mi pokrije vsaj zadnjico oz. še raje vidim, da mi seže do sredine stegen, sploh-krasno-bi-bilo, če bi se mi ustavila tik nad koleni. Da je estetiki mojega očesa zadoščeno mora biti krilo pokrito z vrhnjim oblačilom: od tu kriterij o dolžini. Sedaj napočijo ne-nepomembne finese. Bunda naj ne bi bila prepasana oz. kot se to rado pripeti pri bundah, z elastiko v pasu. Se mi zdi, da tak model paše le ženskam, ali bolje-rečeno-dekletom, brez oblin v spodnjem delu telesa, s konfekcijsko številko XXS. Ne bi se branila kapuce, ki je lahko snemljiva, vendar nujno(!) brez obrobe iz umetnega krzna (s pravim jih najbrž niti ne prodajajo, zato tega ne bom posebej podarjala). Tako, drugih kriterijev za IT bundo nimam (sem skromna, ne?!). Ko sem si jo vizualizirala, da jo lahko kupim na razprodajah - po (vsaj) polovični ceni - sem bila sploh z "nakupom" zadovoljna. A le v moji vizualizaciji! Zataknilo se je že pri prvih treh kriterijih. Torej, da bi bila dovolj topla, črne barve in da bi mi pokrila vsaj zadnjico. Karkoli bundi podobnega (torej, da ne gre za jakno iz tkanine) je bilo v dolžini moje usnjene motoristične jakne, ki se konča tam nekje, kjer se začne pas mojih kavbojk. No go! Ko sem preverjala debelino razpoložljivih bund, sem zgrožena ugotavljala, da si ne zaslužijo pridevnik "zimska". No go! Od barv mi je v spominu ostala le smaragdno zelena in barva fuksije. Priznam, všečni barvi, a ne za/na bundo/i. No go! Ne preveč pri volji, sem oko vrgla še na poudbo plaščev, ki so bili vsi po vrsti debeline mojih zimskih hlač, tako da se z estetiko le-teh niti nisem ukvarjala. Sprašujem se, kdaj za vra*a, naj človek kupuje zimska vrhnja oblačila, če ne pozimi?! Tako, sedaj si v roku meseca dni želim pomladi, da bom na dan lahko privlekla suknjič iz žameta, usnjeno jakno ter nobel punčkasto jakno iz umetnega krzna, ki se zapenja z zavezovanjem pentlje in bo tako mojih vprašanj o tem, kaj obleči čez - konec! I wish!

Kljub neuspešnemu iskanju nove bunde, je moja garderoba bogatejša za nekaj kosov, ki jih sicer ne potrebujem nujno, a so vseeno mojemu očesu prijetni ter moji denarnici prijazni. Tisti, ki se na mojem blogu potikate že dlje časa, veste, kako zelo rada nakupujem na razprodajah. Kljub vsem moji "budget fashion" finančnim ukrepom se čudim, da sem pri včerajšnjem "lovu" ulovila tudi spodnje gležnarje in uhane, pri čemer so uhani tisti-ta-dražji kos.

Ukročeni piškoti

2010-01-10T22:29:00.002+01:00

Decembra sem se odločila, da začnem peči še kaj drugega kot mafine in - sem in tja - še kako biskvitno pecivo. Glede na to, da pečem vsak vikend sem se mafinov prenajedla, po drugi strani sem si zaželela preizkusiti še v čem drugem. In december se zdi pravšnji mesec za peko piškotov. Moja prva misija so bili orehovi polžki z mandlji. Kupila sem 40 dag maslenega listnatega testa, ki sem ga na pomokani delovni površini razvaljala, premazala z maslom ter nanj položila zmes naribanih in grobo sesekljanih orehov (10 dag), rozin (3 dag) pomočenih v rum, cimeta in sladkorja (4 dag). Zvitek sem narezala na cca. 2 cm široke rezine, ki sem jih položila na pekač obložen s peki papirjem ter jih pri tem nekoliko sploščila. Na koncu sem jih premazala s stepenim jajcem in jih posula z mandljevimi lističi ter jih pekla 15-20 minut pri 170°C. Opogumljena z uspehom, dvakrat zaporedoma, sem se v tretje lotila zahtevnejšega projekta. Odločila sem se, da spečem piškote za dobrodelni sejem "Božič za vse". Tako sem se, poleg že zgoraj omenjenih polžkov lotila še čokoladnih palčk, ki so bile zelo krhke in najverjetneje pri transportu do Lesc niti ena ni ostala cela; kakavove razpokane piškote, ki sem si jih izbrala zaradi opisa lahke priprave, nisem pa kaj dosti razmišljala, da bodo zaradi 400 g sladkoraja zelo, zelo, zelo sladki; ingverjeve piškotke za katere lahko rečem, da so mi edini uspeli in pence (španski vetrci), ki so kljub izdatnemu sušenju od znotraj ostali precej mehki ter so se tako neprijetno lepili za nebo in zobe. Lotila sem se še Huzarskih krofkov, ki pa so luč sveta ugledali le kot neuspelo testo, ki je bilo tako zelo drobljivo, da se ga ni dalo razvaljati in je romalo v smeti. Tako sem svojo idejo o ličnih vrečkah s sladko vsebino, ki bi jih dolgobradi stric pustil vsem pridnim pod smrečico, opustila. Vendar sem zadnje praznične dni pridno zbirala všečne recepte ter jih pridno prepisovala v svojo kuharsko knjigo... no, na vložne liste, ki jih spravljam v akto z motivi sadja. Nakupila sem moko, sladkor, maslo, jajca... ter danes ponovno zavihala rokave. Sicer me je po peki prvih - dišavnih piškotov ustavilo to, da nisem preverila zalogo peki papirja, ki ga je bilo le za dva pekača, pa vendar... če jih pečeš pri 200°C (kot to piše v recetu), jih zažgeš! Ker imam s tovrstnimi navodili že slabe izkušnje, sem pekla krajši čas od navedenega ter na polovici časa znižala temperaturo, pa kljub temu ni pomagalo. S spodnje strani so bili... črni. Drugo rundo sem že od začetka pekla na nižji temperaturi in so tako dobili bolj rjavo barvo od njihovih črnih dvojčkov, vendar so precej trdi. Vem, da morajo piškoti "odležati" kak dan, tako čakajo v pločevinasti škatli na drugo pokušino. V jezi sem se po tem lotila čiščenja pečice, ki je po letu dni ponovno zasijala v vsem svojem sijaju brez maščob. Ker je "vidljivost" zdaj veliko boljša, bom najbrž pri prihodnji peki tudi prej opazila kakšon barvo prevzemajo piškoti. Ja, odločila sem se, da se jim ne pustim! Letos jih ukrotim!

Ready Steady Go

2010-01-07T23:27:00.002+01:00

Še nepopisan.

Čaka na najine skupne dogodke in dogodivščine.

Jaz sem pripravljena.

Pa vi?

Forward novoletnih odločitev

2010-01-05T23:57:00.004+01:00

Redkokdaj forwardiram maile. Če že, jih zato, ker menim, da so vredni ogleda, branja, poslušanja. Nikdar jih ne pošiljam naprej zato, ker na koncu piše, da bom drugače imela sedem let nesreče ali kakšna podobna jajca (morda bi se pa vseeno lahko zamislila, joke). Ta, ki je danes priromal v moj elektronski nabiralnik že žnj-tič, mi vsakič obrazne mišice razpotegne v velik nasmeh, tudi če je za mano dan, kot je današnji (ki se je v večernih urah prelevil v krasnega). In zato sem se odločila, da ga delim z vami (ter zato, da ga ne bi že žnj-tič enim in istim ljudem poslala naprej).

1. Odvrzite vse nepomembne številke, tudi nepomembne telefonske številke, leta, težo in višino. Pred 4 leti, 5 meseci in 20 dnevi sem dan preživela v postelji. Ker sem se žrla zaradi nepomembne številke. Čez 6 mesecev in in 20 dni se ne bom pustila nepomembni številki 30.

2. Obdržite samo vesele prijatelje. Slabovoljni vas samo vlečejo navzdol (zapomnite si to, če ste slučajno vi eden izmed teh slabovoljnežev). Še naprej bom odganjala svojo slabovoljnost, tudi z vašo pomočjo. Ponavadi se ob takšnih trenutki zaprem vase, saj nočem stresati slabe volje naprej. Vendar vsi vemo, kako poseben je občutek, ko si lahko pred kom tak kot si, ki te sprejema vključno s tvojo slabovoljnostjo. In v novem letu se bom oklepala teh ljudi.

3. Učite se. Naučite se več o računalnikih, vrtnarstvu, čemerkoli. Nikoli ne pustite možgane nezaposlene. Nezaposlen um je hudičeva delavnica. A ime hudiča je Alzheimerjeva bolezen. Seznam stvari, ki bi se jih v življenju še rada lotila in naučila je dolg. Vsekakor pa letos obkljukam vsaj kakšno. Na vrhu seznama se nahaja učenje tujih jezikov (oz. bolje rečeno obnovitev jezikov, ki sem se jih tekom let učila in ki jih - z izjemo angleščine - ne uporabljam več) in šivanje.

4. Uživajte v enostavnih stvareh. Prevečkrat dopustim malim, preprostim, enostavnim stvarem, da uidejo mimo mene, ne da bi se jih zavedala, ne da bi jih v polnosti doživela. Letos jih postavim na svoje mesto, tudi tako, da si, preden zaspim, v spomin prikličem pet takšnih, ki mi je polepšalo ta dan.

5. Smejte se pogosto, dolgo in glasno. Smejte se, dokler ne ostanete brez daha. In, če imate prijatelja, ki vas spravlja v smeh, preživite z njim veliko, veliko časa. Vedno in povsod. Ohranjala bom stara prijateljstva in sklepala nova.

6. Solze se zgodijo. Žalujte in nato pojdite naprej. Edina oseba, ki je z vami celo življenje, ste vi sami. ŽIVITE dokler ste živi. Solze se rojevajo v vročici moje duše in umirajo v stiku z brezčutno okolico. Imajo svoje poslanstvo. Žalujem na svoj način in tako je prav. A grem vedno le naprej.

7. Obkrožite se s stvarmi, ki jih imate radi. Pa naj bo to družina, ljubimci, spomini, glasba, rastline, hobiji, karkoli. Moj dom, moji najbližji, moje ustvarjanje, moje branje in pisanje, moji spomini in vse, kar mi predrami duha so moja razprta jadra, ki vodijo mojo barko skozi razburkano morje vsakdanjika. Za to, si je vredno vzeti čas, saj predstavljajo moje golo preživetje.

8. Negujte svoje zdravje. Če je dobro, ga ohranite. Če je nestabilno, ga izboljšajte. Če ga ne morete izboljšati, poiščite pomoč. Drsanje je moja rekreacija, ples moja meditacija.

9. Ne hodite na silo nekam. Pojdite do trgovinskega centra, v mesto, v tujino. In ne tja, kjer se NE počutite dobro. Bolj bom zaupala svojim občutkom. In šla, ko bom morala. In ostala, ko bom tako želela.

10. Povejte ljudem, ki so vam pri srcu, da jih imate radi. Ob vsaki priložnosti. Povem, pokažem in pričakujem svoj delež. Tako, da jim dam svobodo. Na njih je, ali se bodo vrnili/vračali ali ne. Prerasla sem enosmerne poti.

Teta Bina

2010-01-03T19:14:00.002+01:00

Teta Bina, hvala ti za moje najnovejše najljubše uhane.
Krasno presenečenje (v materialni obliki) za krasen začetek novega leta.
HVAAAALAAAA...

Nedeljsko jutro...

2010-01-03T11:15:00.001+01:00

... v slikah.

Nov začetek ali It's Time to say Goodbye

2010-01-02T23:53:00.004+01:00

Zakaj začenjati znova na določen dan v letu, ko mi vsak dan predstavlja nov začetek. Vsak dan znova imam na razpolago 24 ur, 1440 minut in 86400 sekund. In, če pomislim, da je pred nami takih dni 365... kar nanese 8760 ur, 52560 minut in 31536000 sekund, se zdi, da je pred nami (ali pa za nami, kakor se vzame) dolga doba, cela "večnost". In, ko poskušam v mislih obuditi ta že-skoraj-po-praznični čas ter želje in hrepenenja, ki sem jih v srcu nosila za leto 2009, ter jih primerjam z že-skoraj-po-prazničnim časom leto kasneje, ugotavljam, da sem slabo izkoristila teh 31536000 sekund. Prosim, vzdržite se komentarjev tipa "vsak je svoje sreče kovač" ipd., saj vse to (že) vem. Ne krivim nikogar. Niti sebe ne. Čeprav to rada in pogosto počnem. Vedno se mi zdi, da če bi bila sama drugačna, če bi v določenih okoliščinah izbrala druge besede, če bi delovala odločneje ipd., da bi bil končni rezultat drugačen. Seveda prijetnejši, bolj pozitiven in zaželen. Mogoče res, ni pa nujno. Do drugih sem prizanesljiva, se "postavljam v njihovo kožo" in "nosim njihove čevlje" ter iščem razloge in opravičila za njihove neprimerne besede in dejanja, ki bolijo. Vedno znova pogoltnem, potlačim, "pometem pod prag" in grem dalje. Saj sem se tako-ali-tako, za nastalo situacijo kriva sama, ne?! Nič več. Ne bom se opravičevala, če čutim in vem, da se mi ni potrebno opravičiti. Ne bom se spreminjala zato, da bi bila sprejeta. Ne bom moledovala za preživeti čas z menoj, saj si želim ob sebi ljudi, ki si želijo biti z menoj, kot si jaz želim biti z njimi. Najboljše stvari v življenju so povsem preproste, samo čas, da jih spoznamo, je prekleto dolg. Vsaj pri meni. Saj se ene in iste stvari lotim na tisoč in en način. Če ne gre po levi, probam po desni. Če se obe poti izkažeta za napačni začnem kopati jarke, se izgubljam v labirintih, grem skozi minska polja. Čeprav bi morala odnehati na koncu desne poti. Od zdaj naprej igram le še badminton, ping pong ali kakorkoli že želite poimenovati igro, kjer morata igralca izmenično podajati drugemu žogico. Če se izkaže, da primernih igralcev ni, bom raje nabijala tenis žogico v zid. Če me spomin ne vara, je tudi to (lahko) zabavno. Tako sem sestavila seznam. Seznam stvari, slabih odločitev in ljudi, ki jih puščam za sabo v l. 2009. Ja, tudi ljudi. Saj vsi vemo, da nam ves krog prijateljev in znancev, ki nas obkroža, ni bil položen v zibko. Ljudje vstopajo v naša življenja in prav tako iz njega izstopajo. Včasih je odhod skoraj neopazen, kot piš vetra. Včasih boli, da te trga na tisoče kosov, a oba sta prišla, ob za nas pravem času. Ker je tako prav. Ker je tako za nas najbolje. V to verjamem. Za tem stojim. Od kar pomnim me je strah le ene stvari. Da bi v zadnjih trenutkih, ki mi bodo dani bivati na tem svetu, trpela. In zato se tudi tukaj in zdaj odrekam obročnemu trpljenju, kateremu prilivam olje na ogenj v obliki praznega upanja v boljši jutri. Tako določenim ljudem v začetku novega leta prerežem medsebojno popkovino, ki našemu odnosu ne predstavlja več dovod kisika temveč železne okove, ki nas skupaj držijo iz navade, določenega ugodja, rahlo mazohističnih nagnjenj ter vse skupaj ovijam(o) v milni mehurček iluzije. Včasih je potrebno le eno večje dejanje, da je potem lahko - res - vsak dan nov začetek. Tako bodo moji dnevi plodna zemlja semenom vsakodnevnih odločitev, korakov in ciljem, ki bodo tekom leta zrasli v srečno LETinO. Upanje umre zadnje, tako verjamem, da bo l. 2010 prijaznejše od l. 2009. Takšnega želim tudi vam!

Božič za vse

2009-12-16T15:38:00.007+01:00

Sem pišem, ker bi vas rada povabila na

božični dobrodelni sejem

"BOŽIČ ZA VSE",

ki se bo letos odvijal v Lescah že tretjič zapored. Glavni cilj projekta je zbiranje finančnih sredstev, ki se bodo podarila Leškim oziroma okoliškim humanitarnim, nevladnim in neprofitnim organizacijam (npr. KRESNIČKA iz Lesc, ŠENTGOR iz Radovljice, ŽAREK iz Jesenic), ki bodo tudi same sodelovale pri izvedbi projekta. Pomemben cilj projekta je tudi vzpostavitev kulturnega, umetniškega, prazničnega in zabavnega dogajanja v predbožičnem času v Lescah. Za potrebe uresničitve tega cilja projekt vključuje tudi poljudno-znanstvena potopisna predavanja, dramske igre, glasbene koncerte, razstave in kreativne delavnice za otroke.

Sejem se bo odvijal od dne 18.12.2009 do dne 20.12.2009 v neposredni bližini Župnijskega urada Lesce (zemljevid). Vsi organizatorji smo se odpovedali kakršnemukoli honorarju, plačilu oziroma nadomestilu stroškov za svoje delo.

V želji, da bi bil božič zares BOŽIČ ZA VSE, in da bi dogodek tudi z vašo pomočjo postal za Lesce tradicionalen in množično obiskan, vabim vas, vaše domače, prijatelje in znance k obisku sejma in obsejemskih dogodkov.

Za več informacij sem vam na voljo v komentarjih.

The End

2009-08-17T12:03:00.006+02:00

Že nekaj časa se borim sama s seboj. Vedno bolj ugotavljam, da nimam (več) prave motivacije za pisanje. Ko prebiram svoje stare zapise, se zdijo tako zelo oddaljeni, tako ne (več) moji. Čeprav mi je všeč - morda zdaj še bolj - kako besede tečejo. Sedaj se zatikajo. Rojevajo se v želodcu in obstanejo v grlu.

V delovni tabli imam shranjenih kar nekaj osnutkov, ki ne bodo ugledali luč dneva. Nekaj zato, ker nisem hotela, da bi me določeni bližnji bralci, ki bi objavo uspeli prebrati, narobe razumeli. Bala sem se, da bi moje pisanje sprožilo pri prej omenjenih bralcih določeno mišljenje, ki bi bilo najbrž povsem izkrivljeno in daleč od resnice. Ker vem, da ne bi bilo prvič. In hotela sem preprečiti, da bi bilo zadnjič. Ampak na žalost določenim življenjskim izzidom ne moreš ubežati. Med osnutki je tudi nekaj lahkotnejših besedil, ki pa sem jih raje izživela in le neko 'poročanje' o dogodkih je izvodenelo. Ali pa sem bila - roko na srce - le preveč lena, da bi jih zapakirala v lično obliko primerno za objavo. Hotela sem pisati o perfect darilu in še popolnejšem voščilu. Hotela sem pisati o rojstvu oziroma dveh. Hotela sem...

Danes sem šla skozi vse svoje objave. Jih prebrala od začetka do konca. Res je, da sem velikokrat pisala o manj pomembnih stvareh oziroma z drugimi besedami povedano, o vsakdanjih stvareh in ne le ob t.i. življenjskih prelomnicah. Pisala sem o modi, o hrani, o ustvarjanju. Sem čestitala in pozdravljala. Ali pa sem gor 'lepila' tuje besede, ki so me ogovarjale. Prijateljica mi je večkrat omenila, da če že ne pišem, naj vsaj kako sliko / fotografijo objavim. Lahko bi. In na nek način ohranjala svoj blog pri življenju. Vendar to ni moj stil. Bilo pi ponarejeno, umetno. Ne bi bilo iz pravega razloga. Tako sem (samo) v virtualnem svetu letos pozabila na vse rojstne dneve, vključno s svojim.

Vendar kljub vsem tem naštetim razlogom zakaj ne pišem oz. zakaj ne morem pisati, ta želja v meni tli. Sedaj še toliko bolj. Moram sprostiti vso bolečino. Vendar ne tukaj in zdaj. Razmišljam, da bi odprla nov blog, kjer ne bi prestopila prag anonimnosti. Razmišljam, da bi ta blog zbrisala in s tem iz svoje zavesti in zavesti drugih umanila spomin na zgodbe za lahko noč. Razmišljam, da bi ta blog zaklenila in bi mi služil, kot neke vrste dnevnik (pod ključem). Razmišljam, da bi si kupila zvezek s trdimi platnicami ter vanj - kot včasih - zapisovala svoje misli. Razmišljam, da bi se še naprej pogovarjala s stenami, dokler mi ne odgovorijo nazaj.

Ne vem kaj (mi) bo prihodnost prinesla, a zaenkrat to pomeni konec. Poslavljam se, drage bralke in dragi bralci. Lepo vas je bilo brati in spoznavati, nekatere tudi v živo. Če imate moj email ali mobi številko se ne držite nazaj, vesela bom kakršnega koli kontakta.

Vse dobro vam želi,
vaša Storyteller.

Paulo Coelho: Brida

2009-08-17T07:04:00.000+02:00

Bila je na plaži z očetom in on ji je naročil, naj poskusi, ali je temperatura vode v redu. Imela je pet let in bila je navdušena, da lahko pomaga; odšla je do obale in si zmočile noge.
"Nogo sem pomočila v vodo, hladna je", mu je rekla.
Oče jo je vzel v naročje, odšel z njo do obale in jo brez opozorila vrgel v vodo. Prestrašila se je, vendar ji je bila šala kasneje všeč.
"Kakšna je voda?", je vprašal oče.
"V redu", je odgovorila.
"Torej se od zdaj naprej, ko se boš hotela o kaki stvari prepričati, potopi vanjo."

***

"Sprejmi, kar ti življenje ponuja, in skušaj piti iz vsake čaše, ki jo imaš pred seboj. Vsa vina se morajo poskusiti - od nekaterih samo požirek, od drugih vsa steklenica."
"Kako naj vem, katero je katero?"
"Po okusu. Dobro vino spozna samo tisti, ki je poskusil slabo."

"Coctail & muffin" night

2009-08-11T23:49:00.003+02:00

Mafini piña colada

Za 12 mafinov:
- za mafine:
3 rezine ananasa iz pločevinke

100 g moke

150 g kokosove moke
2 žlički pecilnega praška
1 jajce
100 g rjavega sladkorja
200 ml kokosovega mleka iz pločevinke
2 žlici belega ruma
- krema za okras:
200 g sladke smetane
1 zavitek utrjevalca za smetano
2 žlici kokosovega likerja
4 rezine ananasa iz pločevinke
12 češenj za koktajle
kokosov čips in melisini listi

1. Pečico segrejemo na 180 st. C (ventilatorsko na 160). Vdolbinice pekača pomastimo. Sama sem uporabila papirnate modelčke. Ananasove rezine narežemo in jih v mešalniku zmeljemo. Moko zmešamo s kokosovo moko in pecilnim praškom.
2. Jajce, sladkor, kokosovo mleko in ananasovo kašo gladko zmešamo. Hitro primešamo moko. S testom napolnimo vdolbine pekača / papirnate modelčke. Mafine pečemo na srednji polici pekača 20-25 minut. Ko se nekoliko ohladijo, jih vzamemo iz pekača. Z leseno palčko naredimo vanje nekja luknjic, ki jih zalijemo z rumom.
3. V sladko smetano vsujemo prašek za utrjevanje in jo stepemo. Primešamo kokosov liker. Kokosovo smetano razporedimo po ohlajenih kolačkih. Ananasove rezine narežemo na četrtine. Mafine okrasimo z ananasom, češnjami, kokosovim čipsom in melisinimi listi. Sama sem uporabila Decor zlate perle.

Sladoledni mafini

Za 12 mafinov:
1 limeta
250 g mešanega jagodičja (npr. ribeza, malin, borovnic)
in jagode za okras
500 g sladkorja v prahu
600 g jogurta
250 g sladke smetane

1. Pekač za mafine damo v zmrzovalnik, da se ohladi. Iz limete iztisnemo sok. 250 g jagodičja očistimo, preberemo, in če je treba, splaknemo.
2. Sladkor v prahu, imetin sok in jogurt zmešamo v gladko zmes. Smetano stepemo in jo primešamo k jogurtovi kremi. Potem v zmes previdno zmešamo še jagodičje.
3. Papirnate modelčke damo v vdolbine pekača in jih napolnimo z jogurtovo kremo. Pokrijemo s folijo za živila in postavimo za najmanj 6 ur v zmrzovalnik. Preden mafine ponudimo, jih damo za 15 min v zmrzovalnik. Nato jih vzamemo iz pekača in okrasimo s svežimi jagodami. Teknejo tudi brez "okrasa".

Mafini z okusom mete

Za 12 mafinov:
100 g čokoladnih ploščic z metinim polnilom (After five)
in 6 čokoladk za okras
100 g masla
100 g sladke smetane
200 g moke
2 žlički pecilnega praška
50g sesekljanih mandljev
2 jajci
100 g sladkorja
100 g sladkorja v prahu
2 žlički limoninega soka

1. Pečico segrejemo na 180 st. C (ventilatorsko na 160). Vdolbine pekača pomastimo. Sama sem uporabila papirnate modelčke. 100g čokoladnih ploščic in maslo damo v smetano in nad soparo mešamo, da se čokolada raztopi. Moko, pecilni prašek in mandlje zmešamo.
2. Jajci in sladkor zmešamo v raztopljeno čokolado. Primešamo zmes z moko. S testom napolnimo vdolbine pekača / papirnate modelčke. Mafine pečemo 20-25 minut. Ko se nekoliko ohladijo, jih vzamemo iz pekača. Čokoladke za okras razpolovimo. Sladkor v prahu zmešamo z limoninim sokom in 1-2 žlicama vroče vode. Kolačke premažemo z glazuro in okrasimo s polovicami čokoladnih ploščic.

Koktajl Piña Colada

Za en kozarec koktajla damo v mešalnik 3 zdrobljene kocke ledu, 4 cl belega ruma, 1 cl sladke smetane, 2 cl kokosovega likerja in 6 cl ananasovega soka. Stresamo, da se tekočina speni. Koktajl precedimo (nisem ga precejala) v kozarec in ga okrasimo s češnjo in koščkom ananasa, nataknjenega na leseno paličico.

Sama sem kos(ček) ananasa zataknila za kozarec, češnjo pa nanj s plastičnim nabodalom ter vsak koktajl postregla z dvema slamicama.

Dober tek!

Blazno resno o nepomembnem

2009-07-25T22:51:00.006+02:00

Drage moje bralke, dragi moji bralci,

z žalostjo vam sporočam, da me je po letu in pol zapustil Navdih. Najbolj boleča lekcija te izkušnje je, da se zaveš kaj imaš (oz. kaj si imel) šele, ko to igubiš. Torej, ne gre toliko za to, da nimam časa. Tudi tako zelo ne-dogaja se mi ne, kot to rada velikokrat izpostavljam. Enostavno mi besede ne tečejo. Po drugi strani pišem. Razen izjemoma vsak dan. Tudi do dvomestno število ur. Svojo D. Finally. Morda v tem grmu tiči zajec. Morda tam iztrošim svoj besedni zaklad. Enostavno ne sfolgam dveh belih bojnih polj hkrati. Najbrž mi ni treba povdariti, da je danes tisto drugo bojno polje (beri: D) ostalo prazno. Zasluženo. Ali pa iz principa. Kdo bi vedel.

Kaj sem hotela povedati? Aha... Poleg tega, da veliko pišem, tudi veliko berem. Na mojem bralnem repertoarju je literatura s področja marketinga, književnosti (?, literarne teorije?... temu bi komot rekla 'šolska literatura'), zdrave prehrane, medsebojnih odnosov in... ob postelji je - na počasno napredovanje skozi strani obsojena - tudi Brida. Ravno sedaj me je, ob iskanju povezave do dotične knjige, iz nevednosti izstrelilo dejstvo, da sem v mesecu aprilu zamudila Dnevnikovo ponudbo za nakup Coelhovih knjig. Najverjetneje po cenovno dostopnejših številkah. Ahhh, ja. Po toči zvoniti je (žal) prepozno. Če vam pa kdaj v prihodnosti na uho pride novica o kakšnem ugodnem nakupu njegovih knjig, vas ponižno naprošam, da me pocukate za rokav. Vsekakor - tako ali drugače - bom nekoč imela doma njegovo zbirko knjig. In Brida je zadnja še neprebrana od teh , ki so prevedene v slovenščino. Spet sem zašla. Kljub podaljšanemu roku dvomim, da se bom pri Bridi in Mrhah pravočasno prebila do konca. Sicer je pa v zadnjem letu moj najpogosteje zastopani nebodigatreba izdatek ravno za zamudnine v vseh treh knjižnicah v katere sem včlanjena. Povsem druga zgodba je kar se tiče bolj strokovne literature. To konzumiram v kilah! Dvakrat na teden se s starim šolskim nahrbtnikom sprehodim do knjižnice in vsakič vrnem in vzamem tak kup knjig, da si knjižničarke najbrž mislijo, da z njimi le kvihtam! In vsak tak kup mi prinese cca. 5-7 novih strani na tistem drugem bojnem polju o katerem sem pisala zgoraj. Polje z oznako D. V tednu, ki prihaja me čaka pomebna bitka. Držite pesti!!! Možno je, da bo trajala tudi dlje, kot je zapisano v bojnem načrtu. Ko osvojim to bitko, sem že skoraj na konju. Recimo. Od oka.

Kaj še počnem? Poigravam se s fotografijami. Jih urejam. Jih režem in lepim v kolaže. Jim dodajam sence in jemljem moteče barve. Postajam odvisnik od www.picnik.com. Sicer sem do sedaj odkrila le vrh ledene gore od tega kaj vse ta spletna stran ponuja, a me je že povsem zasvojilo. Za kaj več za zdaj ni časa. V zagovor podajam dejstvo, da sem se za potrebe urejanja prelevila v fotomodel. S fotoaparatom nikdar nisva bila dobra prijatelja in sva svoj odnos ohranjala na distanci. V primerih, ko to ni bilo izvedljivo, sva kaj hitro izrazila nejevoljo, nestrinjanje, nezainteresiranost. Pa še kakšnen ne bi se našel. Sedaj se pred ogledalo z veseljem postavim tudi v (novih) kopalkah. Sicer z določenim namenom, ampak ne bodimo malenkostni. Posvetimo se urejanju. Torej, kljub temu, da se na odstanjevanje celulita in odvzemanju cm-ov okoli stegen ne spoznam in si tudi številko košarice ne znam povečati, sem s končnim rezultatom zadovoljna. Sploh, ker je namen dosežen! Poigravanje s svetlobo in umetno dodana zagorelost delata čudeže! Tudi na reklami za zobno pasto bi se lahko pojavila. V preteklosti sem poiskusila prav vse zobne paste z whitening efektom, kupila sem si celo nek prašek namenjen kadilcem in strastnim pivcem kave, a brez večjega efekta. Sedaj se smejem na vsa usta. Paziti moram le, da me ne zanese pri beljenju zob ter s tem dosežem nasprotni neestetski bling-bling efekt preveč belih zob.

Kot sem že omenila, sem si danes vzela day off pri projektu D. Ker danes praznujem. No, pravzaprav sem (preparty imela) že včeraj, tako je danes že second day off. In to je že lenoba. Ampak paše. Še pa še, še paše, še pa še. Ahhh, ja. Človek se brezdelja (pre)hitro navadi. Dasiravno brez dela dolgo ne zdržim. Spet sem zašla. Želela sem reči, da smo se dobile babe (kadar to besedo izgovorim/zapišem jaz ni nikdar in nikoli izgovorejna/zapisana v negativnem pomenu) - pet nas je bilo - torej vse tiste, ki nis(m)o na dopustu in/ali noseče. Jap, to je prekletstvo nas ta'poletnih, ko so vsi povsod drugje, le doma ne. Nosečke in doječe mamice se pa tovrstnih zabav ne udeležujejo. Enega kričača smo že dočakali, dva sta še na poti. Jap, naslednje leto, ko bom začela pisati trojko na začetku, bo treba misliti še na otroško varstvo.

Morda bo najbolje, da si naslednje leto v tem terminu še sama omislim dopust. Letos je ta - tako ali tako - posvečen študiju. Je moje žrtveno jagnje. V trenutkih slabosti se zdi, mi bo od sedaj v pomoč nadomestilo za dopustniške užitke... edini problem je, da imam tuš in ne - kad! No, bom pa tuširanje v kopalkah večkrat ponovila! Kot zakleto imam ravno letos prenovljeno plažno garderobo - tri pare kopalk, torbo, japonke in 'pajac' za npr. na sladoled. V kopalkah prehodim le relacijo brisača - morje in nazaj, v vseh ostalih primerih nase navlačem nekaj več metrskega blaga. Hmmm...

Hmmmmmm... Hmmm... Hmmmmhmmmm...

Če vsak dan podaljšam pisanje za eno uro (in zraven prištejem še kakšno uro za Mr. Murphy-ja), si lahko čez 14 dni privoščim dan na morju!! Jeeej! Me že ni več. Delo vabi, zabava čaka! Vam pošljem razglednico!!

Michael Jackson, a fashion icon?

2009-07-02T23:56:00.008+02:00

Govori se, piše se... O Michaelu Jacksonu in modi. O Michaelu Jacksonu v povezavi z modo. Piše se doma in na tujem, in his homeland. Če bolje pogledam spodnje slike, I can see they were actually right. Na spodnji sliki "ga vzamem" v kompletu in prav nič ni videti, da majica pravzaprav pripada ženski kolekciji (ne bom delala reklamo in ne bom povedala čigavi). Je všečna popestritev črnine. Prav tako "vzamem" hlače na desni, saj obužem stil "harem hlač". Gležnarji/nizki škornji so za moj okus "brca v temo".

vir

Na zgornji sliki se ni ravno potrudil z dodelano celoto, ampak suknjič je božanski! Tako da, žal Michael, moja izbira je na desni. Od glave do pete oz. od ramen do pete! Obožujem bleščice, obožujem paščke (na sandalih), spogledujem se tudi z belim in/ali strganim jeansom. Popoln styling za popolne poletne večere!

Zanimivo je, kako sta na isti dan o isti temi pisali dve povsem različni blogerki iz dveh različnih kontinentov. Sta kopirali ena od druge? Which one was first? Jaz priznam svojo krivdo! Kopirala sem od obeh!

Michael, R.I.P.

Follow your bliss

2009-06-22T00:02:00.000+02:00

If you do follow your bliss, you put yourself on a kind of track that has been there all the while waiting for you, and the life you ought to be living is the one you are living. When you can see that, you begin to meet people who are in the field of your bliss, and they open the doors to you.

I say, follow your bliss and don't be afraid... and doors will open where you didn't know they were going to be. If you follow your bliss, doors will open for you that wouldn't have opened for anyone else.

- Joseph Campbell

Narobe

2009-06-21T22:34:00.000+02:00

Včasih se sprašujem, kaj je narobe z mano. Zdi se, kot da sem ujeta v napačnem času, napačnem telesu, napačnem življenju. Verjamem, da imamo vsi določene predstave o tem kdo smo in o tem kam smo namenjeni. In verjamem, da s tem ni nič narobe. Dokler... Dokler te predstave ne sovpadajo z realnostjo. Prav tako sem mnenja, da določena odstopanja so in tudi morajo biti. Zakaj? Zato, da si lahko postavljamo cilje h katerim potem stremimo. Vendar, ko imaš pred seboj dve sliki in ena predstavlja tvoje predstave o tvojem življenju, druga pa tvoje videnje, dojemanje in občutenje tvojega življenja ter ko moraš med njima poiskati podobnosti (in ne razlike, kot pri tistih risbah v križankah) in ti ta naloga predstavlja prevelik izziv, takrat mora biti nekaj zelo narobe. Je narobe, ker živim drugačno življenje od večine populacije 'malo pod 30'? Je narobe, da imam drugačne želje in hrepenenja od določenih posameznikov s katerimi se prebijam skozi svoj vsakdan? Od vsega tehtanja, kaj je prav in kaj ne, niti ne vem več kaj je pristno in kaj ponarejeno. Kaj sem jaz in kaj predstavlja mojo kopijo izoblikovano po željah in pričakovanjih drugih. Vem le, da je nekaj zelo narobe. Eboran.

April, maj, junij...

2009-06-21T20:40:00.005+02:00

April, maj, junij... Saj ne morem verjeti, da so že trije meseci naokoli. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi rekla - šele. Zdi se, kot da se je vmes zgodilo toliko stvari, da jih je dovolj za celo leto v naprej. Za določene si želim, da bi jih imela dlje časa 'v dobrem'. Sprašujem se, zakaj se dogodki lepo ne razporedijo. Da med enim in drugim lahko zajamem globok vdih. Da lahko v miru premislim, naredim seznam plusov in minusov, sprejmem najboljšo odločitev in se s pozitivno naravnanostjo podam v boj. Tako se vrstijo en za drugim, kot padle domine. Prvi, te okrepijo in si misliš "Jaz to zmorem. To situacijo sprejemam kot lekcijo, ki mi jo je namenilo življenje. Vem, da je vse v najlepšem redu.". Vsak naslednji ti malo bolj omaje to bojevniško naravnanost. Čez čas se te polasti pesimizem in si misliš "Kaj sem v življenju tako zelo groznega naredila, da si to zaslužim?". Kmalu se (ponovno) zavem, da to ni tisto pravo razmišljanje in da se s takim mišljenjem ne bom premaknila naprej. Vendar je naslednji korak že težji. Zanj je potrebno več energije in vsak rahel sunek vetra te ponovno podre na tla. Ko se ta isti vzorec dogodkov ponavlja iz dneva v dan, se prepustiš malodušju. Tako vsak naslednji dogodek v tvojem zaznavanju že meji na absurd ter se mu lahko le še smeješ. Ne pospremijo ga solze in ves rom-pom-pom okoli tega, kako se bo Zemlja nehala vrteti in "Kaj zdaj?". Ne, mirno ga pustiš, da gre mimo tebe, čeprav veš, da dokler se z njim ne soočiš, bo tam tudi ostal. Ob tebi. Nekaj časa, spretno krmarita eden mimo drugega. S časom jih zaslediš povsod. Na preži pod posteljo. Na zaslonu mobilnika. V rokavu najljubše jakne. Ob on-off gumbu mini radia, ki ga seliš iz sobe v sobo. V etuiu mesečne vozovnice. Odzvanjajo v vsakem koraku, ko se petka tvojih PPS dotakne razgretega asfalta. Hočeš-nočeš jim ne moreš uiti. Tako nocoj sedim tu, da se z njimi soočim iz oči v oči. Tu sem, da sprejmem nase težo teh treh mesecev. April, maj, junij...

Kdor išče, ta najde

2009-04-07T00:04:00.004+02:00

Lov za PPS je - kot vidite - končan! Uspešno!
Moji n a j d r a ž j i čevlji ever, ki se jim enostavno nisem mogla upreti.
PS: Enkrat so že bili nošeni!

Neverjetno, a resnično

2009-03-31T20:41:00.002+02:00

Nikoli nisem ničesar zadela! Do danes!
Mravljici oziroma rokam na zgornji sliki se zahvlajujem za žreb!

Glamurai diy

2009-03-27T22:32:00.002+01:00

Že nekaj časa imam v mislih podoben projekt. In, ko sem danes odkrila ta fashion blog mi je kri definitivno pognalo po žilah! I want it!

And I want it now!

Cuando el ángel muere

2009-03-26T23:46:00.004+01:00

Dozdeva se mi, da vlada neko obdobje obujanja spominov. Pred nekaj trenutki, sem prebirala svoje davno napisane pesmi in se čudila od kod sem dobila inspiracijo. Čeprav ni niti ena povsem avtobiografska se v marsikateri prepoznam. A šele sedaj, ko imam nekaj let življenja več za seboj. Ah ja, od nekdaj imam trenutke, ko se mi zazdi, da sem zrel um ujet v mladem telesu (velikokrat je tudi obratno). Na tem mestu naprošam morebitne hispanistke, ki prebirajo moj blog, da se vzdržijo komentarjev zaradi pravopisnih in slovničnih napak ;)

Cuando una persona

encuentra a su pareja

algo pasa en el cielo.

Entre las nubes

un ángel nace.

Cuando dos viven

como un cuerpo,

cuando dos viven

como un mismo latio de corazón,

causa que

un ángel crece.

Me habías mentido

cuando he sido en tus brazos.

Me has engañado

cuando he acariciado tu cara.

Te busqué

en nuestra laguna

pero no estuviste ahí.

Te busqué

en horizonte

pero no estuviste allí.

Te busqué

en esa noche de verano

pero no estuviste en ninguna parte.

Te enocontré.

Te vi.

Pero no estabas solo.

Vi la silueta de tu cuerpo

y la tuya jugó con la de ella.

Cómo pudiste marcharte

sin decir adíos.

Tus actos han infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu injusticia ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu frialdad ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Tu inalterado ha infligido

a ángel de amor

las heridas mortales.

Estoy aquí.

No puedes ver mis lagrimas.

Está lloviendo.

Cuando el ángel muere

el cielo llora.

No puedes ver mis lagrimas.

In between

2009-03-24T22:34:00.001+01:00

In between. Nekje vmes. Nisem človek ekstremov. Križpotja, kjer se je potrebno odločiti med levo ali desno, me spravljajo v obup. Ljudje, ki od mene zahtevajo odgovor da ali ne, me spravljajo v obup. Ravno zato se ne spoznam, ko od sebe zahtevam ravno to. Naj se postavim na eno stran tehtnice. Ko vidim le dve skrajni točki. Stremim k temu, da bi imela na izbiro le belo ali črno (čeprav sta obe izbiri le različna odtenka sive). Ne vidim pa, da je vmes cela b a r v n a paleta.

Strmim v zaprta vrata. Pogledujem k odprtemu oknu. Naj odprem vrata? Zaprem okno? Tako dolgo svoj pogled upiram proti njima, da pozabim na ves p r o s t o r med njima. Vidim le okno in vrata. Ne vidim pa, kaj je v prostoru. Je namen vrat in okna v tem, da lahko bivam v prostoru? Ali naj uprem pogled v strop?

Miselni pobeg

2009-03-19T21:28:00.000+01:00

Rojstnodnevna

2009-03-16T23:09:00.001+01:00

1. v polni velikosti
2. detajl
3. detajl v nagibu (da se bolje vidi "reliefnost" voščilnice)

Pure energy

2009-03-15T22:39:00.003+01:00

od danes naprej ne podcenjujem več moči vitaminov. Kozarec 100% pomarančnega soka te 100% napolni z energijo. Pure energy. Uvajam vsakodnevno rutino.
prva odločitev, ki sem jo sprejela v tem novem stanju je bila, da ponovno primem kuhalnico v roke. Začnem jutri. Dva meseca sem se prehranjevala zunaj, saj sem urice po službi preživljala v knjižnici. Sedaj se selim za računalnik, tako da nimam več izgovorov, da ne bi kuhala. Sicer nikdar nisem iskala izgovore, žrtvovala sem se za višje cilje. Vendar sem se prenajedla vseh teh okusov, ki nam jih ponujajo ljubljanske restavracije.
tako sem se odpravila v nabavo hrane, kar je, če se tja odpraviš z mestnim avtobusom rahlo nepraktično. K sreči sem imela prevoz za nazaj.
ko sem prišla nazaj domov in odprla hladilnik, kjer se so se nahajale 3 limone, odprta steklenica rdečega vina, lonček kisle smetane, gorčica in sirup Ospen, sem se odločila, da je potreben čiščenja. Prazne steklene police so bile namreč okrašene z lisami sumljivih barv. Spodnji del, torej zmrzovalnik, je sicer napolnjen do zadnjega kotička, vendar se je sčasoma v njem nabrala znatna količina ledu. Tako sem zavihala rokave in se lotila dela. Ko je bilo delo opravljeno in hrana lično zložena na policah sem cel večer hodila gledat kako lep je.
očitno me je po tem zagrabila pospravljalna mrzlica. Ker sem stanovanje posesala že dan prej, prav tako pomila umivalnik in tuš kabino, pobrisala prah iz knjižnih polic in ostalih skritih kotov, zdrgnila kuhinjski pult, korito in keramično ploščo, sem se tokrat lotila (zimskih) čevljev - škornjev. Skrtačila sem jih, namazala z zaščitno kremo ter z bombažno krpo spolirala do sijaja. Določeni gredo naslednji teden še na obisk k čevljarju, da petam nudi prvo pomoč, nato pa bodo na varnem počakali do naslednje jeseni/zime.
nakar sem se lotila še plaščev in jaken ter jih povaljčkala in iz njih odstranila vse nečistoče.
prišla sem do zaključka da so se temperature (zunaj) že dovolj dvignile, da končam z mučenjem oleandra na stopnišču bloka ter ga postavim (nazaj) na svež zrak, sonce in dež. Na njegovo mesto na balkonu. Za nameček sem balkon še pometla. Detajlno pomivanje sledi v prihajajočih mesecih.
nato sem kolebala med likanjem in umetniškim ustvarjanjem. Zmagalo je slednje. Tako sem naredila nagrado še za tretjo izžrebanko Vixi in eno rojstnodnevno čestitko v zadnjem hipu. Nagrada za Vixi mi je RES všeč, morda si omislim kaj podobnega še zase (kolikokrat sem si to že rekla, izpolnila pa skoraj nikoli?!). Sem pa čisto na koncu doživela manjši spodrsljaj, tako da je nagrada potrebna manjšega popravila. Ah, ja. Vixi, nič ne skrbi, na koncu boš prejela brezhibno delujočo nagrado. Obljubim! Objavim jo pa seveda takoj, ko bo na varnem v lastničinih rokah.

Not bad for the day without plans!

Na kateri strani si?

2009-03-11T23:40:00.000+01:00

Pravo življenje je na pravi strani.

Ne, ne delam reklamo za operaterja mobilne tehnologije. Le koncept oglasnega sporočila mi je všeč.

PPS

2009-03-11T23:22:00.006+01:00

Pred dnevi sem iz nepooblaščenega vira (če ne želite, da se kaj izve, ne govorite tega moji mami) izvedela, da bom v prihajajočih pomladanskih mesecih krstna botra. Vendar ta objava ne govori o tem bodočem dogodku.

Povsem nenačrtovano sem si (že) kupila "bojno opravo": črno-bel karirasti hlačni kostim. 3/4 dolžina hlačnic in krajši z e l o teliran suknjič. Spodaj lahko oblečem le majico ali srajco (vendar bom po vsej verjetnosti prvo). Morda se le tolažim, da je model suknjiča tak in mi je v resnici za številko premajhen, a kaj, ko je bil edini. Namreč komplet je bil kupljen v zadnjih vzdihljajih zimskih razprodaj. Za 25 EUR (prihranek je - zaokrožen navzdol - 70 EUR). In ta znesek (no, še bolje, če manj) sem sedaj pripravljena zapraviti za Perfect Pair of Shoes. Spogledujem se s

Karlinimi

in Sarinimi , ki so mi ljubši.

Zelo podobne Sarinim sem videla od Miss Sixty v Stiefelkonigu na Cankarjevi v Ljubljani, vendar nimajo moje številke. Mi lahko poveste kje v Ljubljani še prodajajo Miss Sixty čevlje? Ali pa, če ste kje drugje zasledile(i) podoben model čevljev. Že v naprej se vam zahvaljujem za informacije(o).

Hvala! Thanks! Gracias! Danke! Grazie! Blagodaram!

Poglej do konca

2009-03-07T17:03:00.002+01:00

Uhane dobi... Kameleonka

2009-03-04T22:40:00.000+01:00

Ravnokar sem se vrnila iz najinega (prvega) snidenja s Kameleonko. V njeni družbi sem preživela dve prijetni urici ob sproščenem klepetu, mlačnem kakavu in mrzli palačinki (everything can't be perfect!). Čisto na koncu, preden sva se poslovili, sem ji izročila njeno "nagrado". Priznam, da sem imela malo (pozitivne) treme: ali ji bo všeč ali ji bo moja "nagrada" predstavljala le predmet za nabiranje prahu (interna fora). Veste kaj, moji uhani so ji všeč! Čisto zares! In veste kaj? Vesela sem zaradi tega! Zelo!

Pred mano je še en izziv. Bom zmogla izžrebanko razveseliti tudi v tretje? Srčno upam! Ostanite z nami, nadaljevanje sledi. Vixi, na vrsti boš naslednji teden!

Broško dobi... Mymy

2009-03-03T17:45:00.003+01:00

Priznam, da sem si vzela čas. A kaj, ko so srečne izžrebanke mojega "obdarovanja" v obliki žrebanja krasne punce (sicer poznam le eno, Mymy), ki so mi pustile svobodno izbiro glede "nagrade" ter me potolažile, da je trema glede dovršenosti mojega ustvarjanja odveč (Vixi). Celo namignile so mi, naj si z "nagrado" ne belim glave, saj je njihov okus glede všečnosti in uporabnosti zelo delikaten (Kameleonka). Ravno zato, ker se z Mymy osebno poznava, ali pa, ker je bila glede "nagrade" med vsemi tremi najbolj neučakana, je bila prva na vrsti za obdarovanje. V trenutku, ko sem potegnila listek z njenim nickname-om se mi je prižgala žarnica - broško ji bom naredila! Tako, tukaj je. Produkt mojih ustvarjalnih možganskih celic in potrpežljivih prstnih blazinic:

Mymy, upam, da jo boš z veseljem nosila (in da mi jo boš kdaj posodila!).

Lep je dan

2009-02-15T10:10:00.002+01:00

Res je. Lep je dan. Prebudili smo se v sončno jutro! Zato so mi - oziroma soncu - oproščene sence na fotografijah. Ne bom na dolgo in široko opisovala nagradni žreb (čeprav je moj prvi), naj slike povejo svoje:

Čestitke izžrebankam!
Mymy, Vixi in Kameleonka pustite v komentarjih svoj kontakt.
I'll (try to) do my best!

Novo, novejše, najnovejše

2009-02-11T23:05:00.001+01:00

Pa jo imam! Toaletno torbico. Manjšo. Priročno. Za v torbo. Sita sem že bila vsako jutro prestavljati vse tiste "must have with me" drobnarije iz torbe v torbo. Vkorakala sem v Lolo in od tam odkorakala s tole lepotico:

Toaletna torbica je unikatni izdelek Nine Holc, ki ustvarja pod blagovno znamko Ni-design. Blago je nedoločljive barve oziroma bi jo sama opisala kot sivo-sivkina barva. Na njem je svetleč potisk v petrolej modri barvi. Pravzaprav je bila ravno z njim ljubezen na prvi pogled. Prepričal me ja tale "smeško", ki mi na obraz prikliče nasmeh vsakič, ko ga zagledam. No, vsaj jaz vidim v teh dveh obkroženih jajčastih pikah smiley-ja. Čeprav so všečne prav vse toaletne torbice na spletni strani Ni design-a, mi je moja ravno zaradi "smeškota" najbolj všeč. Ima tisto nekaj.

Še vsebina za radovežneže:

What has made my day

2009-02-11T22:28:00.002+01:00

Ko prejmeš novoletno voščilo februarja ter si privoščiš glas za dušo.

100-ka oz. ko Storyteller časti

2009-02-07T23:48:00.002+01:00

Hja, se vam zdi neposrečena izbira fotografije za ta post?
Niti ne.
Naj vam razložim.
Zgodba gre tako...
Od začetka.

V novembru (lani, ja) sem pasla svoj firbec na raznoraznih domačih in tujih ustvarjalnih blogih (njih število v zaznamkih se je vsaj podvojilo v tistem obdobju), ki so "prilivali olja na ogenj" moji ustvarjalnosti. Ideje vezane na božično-novoletni čas so kar vrele iz mene. Seznam idej - kar se tiče izdelovanja home made voščilnic, okraskov in daril - se je vsak dan daljšal. Zaloga craft materiala iz Prometeja se je tudi - skladno z dolžino seznama - večala. Pravzaprav ga je bilo povsod dovolj, po celem stanovanju, saj vsega nisem uspela pospraviti v - mojim ustvarjalnostim namenjeno - omaro. Verjamem, da sem v prej omenjeni trgovini pustila vsaj polovico novemberske plače. Toliko za uvod. Da si ustvarite približek realne slike. Imela sem namen osnovati celo novo kategorijo, torej Bedtime story Božič, kamor bi "pospravljala" svoje izdelke. Menila sem, da bo teh ravno dovolj, da bom do 100-ke prišla tam nekje okoli Božiča. In takrat se seveda obdaruje. Pa mesec december žal ni bil ravno moj mesec. Idej in inspiracije mi ni zmanjkalo, zataknilo se je pri motivaciji in volji. Tako sem to, tako zaželjeno, obdarovanje prestavila na januar, ko tradicionalno, darove nosijo Sveti Trije Kralji. A kaj, ko je december (oz. to moje decembrsko vzdušje) trajal nekoliko dlje. Sem si rekla prav, kmalu bo moj blog praznoval svoj prvi rojstni dan. Tudi to je primeren čas za veselje in obdarovanje. Pa očitno spet ni bil pravi trenutek. Počasi sem se sestavila skupaj in sem začela bloganju posvečati nekoliko več pozornosti tako, da sem uspela spisati teh 99 postov in zakaj pa ne? Zakaj ne bi 7. februar primeren dan za obdarovanje? Torej, da ne bom dolgovezila ter ponovno natipkala še kakšno dolgo filozofsko razpravo ali post brez glave in repa, vas pozivam, da do nedelje 15. februarja pustite komentar na to objavo ter se pustite presenetiti! Nagrada je namreč tudi meni zaenkrat še neznanka oz. bom za izžrebanko(ca) poiskusila ustvariti osebno darilo, glede na mnenje, ki sem si ga ustvarila o vas na vaših blogih. Zmenjeno?!

(na fotografiji je detajl ene in edine hand made voščilnice, ki je bila ustvarjena izpod mojih prstov v pred-prazničnem času ~ tako sem letos pošiljala voščilnice iz "zaloge")

Dva obraza

2009-02-06T20:02:00.001+01:00

Priznam, da sem presenečena. Presenečena sem nad tem, da me okolica vidi drugače, kot se sama. Trenutno od okolice sprejemam dražljaje kako močna da sem. Močna? Hja, ob pregledu skozi svoj 'življenjepis' lahko (po svojih merilih) izpostavim (le) dva dogodka, ki sta od mene zahtevala moč. Odločenost. Vero v svoje sanje. Prvi na samem začetku leta 2005 ter drugi jeseni 2006. 3-mesečno bivanje v Španiji ter selitev na svoje. Živo se spominjam občutkov, ki so se polaščali mojega telesa. A failure was not an option! (zveni znano?!) Vedno bolj ugotavljam, da smo tisto, kar mislimo. Naše misli nam izrisujejo načrt Življenja. No, tako sem se počutila takrat. Večino časa si ne upam leteti. Rekla bi, da sem v solidnem povprečju. Utrgam si svoj sadež, a iz tistih lažje dostopnih vej. Meni je prav. Vendar pridejo dnevi, ko se mi veja pod ritjo odlomi. In padem na tla. Pridejo dnevi, ko sem vse prej kot močna. Pridejo dnevi, ko sem šibka. Pridejo dnevi, ko postanem premajhna glede na lastno telo in se moja Duša zgrudi pod njegovo težo. In takrat ne morem pokazati svoj pravi obraz. Tako si nadanem masko, tisti drugi obraz, ki je domač okolici. Kar pa niti ni tako zelo napačno. Saj sem že rekla, da smo tisto, kar mislimo. In včasih mislimo, da smo tisto, kar drugi mislijo da smo. Complicated? Not really. Nekoč sem nekje prebrala, da če si želiš prisvojiti neko novo navado, jo je potrebno izvajati redno in dosledno 21 dni. Toliko naj bi bilo potrebno, da ti neka nova navada preide v kri. So, if I can fool the others I could fool myself too! To sicer ni moj namen, ne prvo, ne drugo. Verjamem pa v (pozitivno) moč afirmaci j. Afirmacija je pravzaprav vse, kar izrečemo ali mislimo. Vse naše govorjenje o sebi, naši notranji dialogi so tok afirmacij. Afirmacije uporabljamo v vsakem trenutku, pa če se tega zavedamo ali ne. Z vsako besedo in mislijo potrjujemo in ustvarjamo svoje življenjske izkušnje.

"Tisto, kar si želite, in tisto, kar menite, da si zaslužite, sta morda zelo različni stvari. Biti morate pozorni na svoje misli, saj boste le tako lahko začeli izločevati tiste, ki botrjujejo izkušnjam, ki si jih ne želite v svojem življenju."

V roke sem vzela knjižico Zmorem!, ki sem jo dobila v dar od M.. Pustila sem, da me besede nagovarjajo. Pustila sem svoji Duši, da si izbere tisto, kar potrebuje.

"Zavedajte se, da je vsako pritoževanje afirmacija nečesa, za kar menite, da si tega ne želite v svojem življenju. Vsakič, ko se razjezite, potrdite, da si želite še več jeze. Vsakič, ko se počutite kot žrtev, potrdite, da si želite še naprej počutiti kot žrtev. Če menite, da vam Življenje ne daje tistega, česar si v svojem svetu želite, potem zanesljivo ne boste nikdar deležni bogastva, ki ga Življenje nudi drugim - se pravi, vse dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in govorjenja."

Udejanjanje afirmacij je zavestno izbiranje določenih misli, ki bodo botrovale pozitivnemu razpletu v prihodnosti. Z besedami, ki jih izrekate zdaj oblikujete svojo prihodnost. Pomembno je, da afirmacije vedno izrekate v sedanjiku in v celoti. Vesolje jemlje vaše misli in besede povsem dobesedno in vam da pač tisto, kar pravite, da si želite. Vedno. Vsaka misel, ki jo mislite šteje, zato ne zapravljajte svojih dragocenih misli. Vsaka pozitivna misel prinaša v vaše življenje blaginjo. Vsaka negativna misel blaginjo odžene in jo prestavi izven vašega dosega.

Sedaj vem, mislim in čutim, da:

"Vse je v redu. Vse se odvija v moje najboljše dobro. Iz te situacije se bo porodilo le dobro. Vse življenjske spremembe, ki ležijo pred menoj so pozitivne. Sprejemam zdrave odločitve. Imam brezmejne možnosti. Varna sem. Močna sem. Sem sredi procesa uvajanja pozitivnih sprememb na vseh področjih svojega življenja. Dovolj močna sem, da ostanem mirna kljub spremembi. Življenje me podpira na vse mogoče načine. Svet vidim skozi oči ljubezni in sprejetja. V mojem svetu je vse dobro."

Ugotovitve tedna

2009-01-31T23:38:00.002+01:00

Nekje na polovici tedna sem padla na tla, kot sem dolga in široka. Človeško je, da me v takih trenutkih zapusti večni optimizem in ponavljajoče se odločitve, da se bom borila do zadnjega diha. Običajno se v takih primerih kot divja mačka z ranjenim ponosom odvlečem v svoje skrivališče, da si lahko v miru oblizujem s krvjo prepojen kožuh. Tokrat sem si morala poiskati drug brlog utehe, saj so se v mojem naselile hijene, pred katerimi se nisem hotela pokazati v svoji zelo-ne-kraljevski levji drži. Človeško je, da si je v težkih trenutkih težko priznati resnico ter jo sprejeti. Včasih podležem šibkosti svoje (čoveške) narave in obračam pogled stran od resnice, ki se mi smeji v obraz ter pometam dejstva pod predpražnik v upanju, da tam tudi ostanejo. Takrat si zaželim odrešujočih motečih dejavnikov, ki bi preglasili moje misli. Prvi na seznamu so najbližji prijatelji. Klepet v bližnji kavarnici me vedno napolni z navideznim občutkom sproščenosti. Življenje mi na pot postavlja izzive in odločitve, ki jim nisem kos. Komaj uspevam manevrirati med vratci in včasih se mi zazdi tempo tega veleslaloma tako nečloveški, da si zaželim zamižati in prepustiti hitrosti do... dokler mi pot ne prekriža prvo drevo. Streznitev bi bila milo rečeno boleča, a bi se vsaj končala kalvarija na katero sem se - brez pomisleka - podala, ko sem se spustila po tistem klancu navzdol. Krivično ocenjujem svoje najbližje za tako šibke, kot sem sama, da jim postrežem samo s tistim, kar so po mojem mnenju sposobni prebaviti. Nikdar jim nisem bila tako zelo ne-blizu. Nikdar si nisem bila tako zelo ne-blizu. Ko mi eden po eden ne sprejmejo klic ali pa vljudno zavrnejo moje povabilo na pijačo, ostanem sama. Sama.

Po krajšem preblisku, da pokličem še tiste, ki bi se mojemu povabilu na pijačo znali odzvati, a si tega pravzaprav ne želim, se odpravim po trgovinah. Dan vsekakor ni bil ustvarjen za študij v knjižnici. Kupim si torbo, ki sem si jo ogledovala od dneva ko se je pojavila na prodajnih policah naprej in je sedaj dosegla dovolj znižano ceno, vendar se ne ustavim. Hodim od trgovine do trgovine kot v transu, vešče rokujem s plastičnim denarjem ter polnim reklamne vrečke kot za šalo. Ko obredem vse trgovine v centru in obstojim na Čopovi 'okranclana' kot novoletna jelka se ponovno zavem, da sem sama. Sama. Ura je še zgodnja. Vihar v meni divja. Moram si prisluhniti. Se umiriti. Do takrat ne morem in nočem prestopiti domači prag. Nimam se več kam skriti. Na obraz sem si nadela že vse maske, ki jih premorem. Vsedem se v kot ter si naročim belo kavo s cimetom in kepico sladoleda z okusom cimeta. Poslušam se. Prisluhnem sebi, majhni deklici, ki je nase prevzela preveliko breme. Vzamem jo v naročje in jo božam po laseh medtem ko mi pripoveduje o tem, kako neuspešno rešuje svet pred bolečino in trpljenjem. Govorim ji o žametni mehkobi cvetnih lističev vrtnice in o neizogibnosti trnja na njenem steblu. Prisluhnem sebi, krhki najstnici, ki se bojuje s svojimi strahovi. Strah pred nesprejetjem in strah pred tem, da bo razočarala svoje najbližje ji krojita sleherni vsakdan. Vlivam ji pogum in ji kažem primere kako neupravičeni in neutemeljeni so njeni strahovi. Iskrice v njenih očeh in nasmeh na obrazu dokazujejo, da je sprejela ljubezen v svoje(m) življenje(u). Prisluhnem sebi, utrujeni materi, ki jo razjeda občutek krivde. Ker je kdaj pa kdaj sebe postavila na prvo mesto in se sedaj kaznuje tako, da izniči vsak svoj trud, ko iz dneva v dan skrbi za svoje najbližje in jih osrečuje (tudi na račun svoje sreče). Držim jo za roko in ji s potrpljenjem dopovedujem, da poskrbeti za sebe (še) ni sebičnost, da osrečiti najprej sebe (še) ni sebičnost, da postaviti se na prvo mesto (še) ni sebičnost. Dolga je pot do spoznanja, da se le s polnim lastnim rezervoarjem ljubezni lahko nesebično razdajamo drugim. Prisluhnem sebi, markantni domini, ki hoče vse takoj, v tem trenutku in zdaj. Ne meneč se za druge. Ne opazi razdejanje, ki ga pušča za seboj. Bijem notranjo bitko in se učim sprejemanja. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki mi ni všeč. Učim se sprejeti tudi tisti del sebe, ki ni všeč večjemu delu mene, saj se včasih zalotim kako z zavistjo pogledujem proti njej, ki si vzame kar se ji zahoče in kadar se ji zahoče. Plačam račun. Zdi se, kot da so se me ravnokar podajale kot 'slepo miš' s prevezo čez oči, sedaj sem z vsako izmed njih - z roko v roki - povezana v eno. En dih, eno telo.

Ugotovitve tedna:

moj fetiš predstavljajo čevlji (sem ponosna lastnica dveh novih parov)
my middle name could be "ovito" - moja garderoba sedaj šteje že kar lepo število oblačil (predvsem jop), ki se jih tesno ovije okoli životca pri čem se trakce zaveže v mašno (kič!)
letošnjo pomlad bom preživela v tunikah in delno v etno stilu
pri večerni toaleti ne moreš zgrešiti s črnino ujeto v svetleči material in s svetlečimi dodatki (veselim se kakšnega povabila na coctail, anyone?!)
kljub temu, da sem si zadala (težko) nalogo, da se odpovedujem nakupovanju bižuterije (po novem prisegam na srebrnino in unikaten nakit) se nisem mogla upreti uhanom za 1 evro in verižici za 3.

Inventura

2009-01-27T10:51:00.000+01:00

Šele sedaj ugotavljam, da si s pritajeno svetlobo v kopalnici ne delam usluge. Šele sedaj ugotavljam, da se nikdar zares ne pogledam v ogledalo. Na to sem sicer ponosna. Ponosna sem na to, da ne preživljam svojega prostega časa narcisoidno pred ogledalom. Vendar si lahko takrat, ko gre vsak kvadratni centimeter tvoje kože pod drobnogled zelo presenečen. Sicer se po delih svoji koži na obrazu posvečam dovolj pozorno, npr. pri puljenju obrvi, nanašanju in odstranjevanju make-upa ipd., vendar, ko z vatirano blazinico drsim po celotnem obrazu ali si nanašam na obraz kremo stojim vsaj meter stran od ogledala ali pa vanj moj pogled niti ni uprt. Včeraj sem prižgala vseh 6 žarnic v kopalnici, ogledalo je bilo sveže pomito in svoj obraz sem mu približala na manj kot 10 cm. Pogoji so bili idelani, da sem eno po eno, odkrivala (na novo nastale) gube na obrazu. Vas že vidim, kako se zgražate nad zadnjim stavkom! Ne gre za gube (na splošno) oz. za njih število, gre za vrsto gub! Menim, da premorem dovolj razuma, da se gub (na splošno) ne bojim, pravzaprav sem mnenja, da me moje gube opredeljujejo, me delajo posebno. Saj mi jih je na obraz izrisalo Življenje. Moje Življenje z vsemi vzponi in padci. Moje prve gubice so se mi zarisale v obraz že pred časom, niti ne vem točno kdaj. Pojavljale so se v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne. Sedaj napenjam kožo na teh predelih, a so zaradi njih ostale le bežne sledi. Površinske gubice. Dlje kot se opazujem v ogledalu bolj se mi zdi, da jih je manj kot včasih (sicer mi to dejstvo ni ravno logično). Gube so se preselile iz zunanjih kotičkov oči v notranje, kjer zarisujejo začetek vsakega začetka loka, ki orisuje podočnjake pod očmi. In vsak naslednji je malo nižje, malo bolj spuščen navzdol. Dve globoki in dolgi gubi sta se mi zarisali na sredino čela, ki ga dvigujem ob vsaki "ne me jeb*t" situaciji. Vsakič, ko gredo dogodki svojo smer, kljub mojemu prizadevanju, da bi jih usmerila v željeno smer potegnem obrvi skupaj in tisti del kože vmes se mi naguba tako, da je vsaj tisti del mojega obraza podoben Shar Pei-ju. Sklepam tako po tem, kako razbrazdana je moja koža na tem delu obraza. Sicer tanke in površinske gubice so tako gosto nasejane, kot linije v milimetrskem papirju. Ko si kdo (od mojih najbližjih) vzame pravico do "pametovanja" sem sicer tiho in izgleda, kot da sprejemam in ponotranjam "nauke", vendar moja obrazna mimika "muzanja" kaže na moje nelagodje in neodobravanje, ki se izrisalo nad zgornjo ustnico.

Lahko bi se začela izogibati določeni obrazni mimiki iz lepotnih razlogov, da bi tudi v bodoče žela pohvale, da ne kažem svojih let in da izgledam dosti mlajša (vendar, če bolje pomislim, je teh vse manj). Vendar ne gre za to. Gre za to, da si želim Življenje, ki mi bo na obraz izrisovalo tudi prijaznejše gubice. Tiste v kotičkih ustnic in oči... ja, to so tiste, ki jim pravimo smejalne.

Magičnih sedem

2009-01-26T16:53:00.002+01:00

Težko se odločim, kateri so moji najljubši filmi, knjige, igralci, slikarji, pevci itd. Čeprav tisti, ki me zares dobro poznate, veste, da bi vsaj v eni izmed zgoraj naštetih kategorij znala izpostaviti najljubšega. Vendar, kljub vsemu, v svoji kategoriji ni edini, ki je omembe vreden. Na splošno se ne znam odločati. Oziroma mi odločanje predstavlja konkreten zalogaj. Preveč je stvari, ki mi nagovarjajo duha, tako da sem odkrila, da lažje pridem skozi, če se prebijam iz obratne smeri. Npr. namesto, da poiskušam povedati svojo najljubšo barvo, povem tisto/e, ki to ni/so. Torej, ne maram modro (razen turkizno in petrolej zeleno - zame je to moder odtenek) in roza (čeprav se najde kakšen precej kričeč odtenek tudi pri meni).
Rada imam sončnice. Rada imam okus cimeta, karamele in kokosa. Po novem sem zelo sladkosneda. Rada imam poletje. Rada raziskujem novem kraje. Sem knjigožer. Rada na veliko razmišljam (in debatiram). Nikdar nimam prazno glavo. Rada odkrivam nove okuse. Že dolgo razmišljam o prostovoljnem delu. Hranim vsa pisma, vse čestitke in vse razglednice, ki sem jih prejela. Sem odvsinik spominov. Imam samo svojo skodelico, iz katere ni nikomur dovoljeno piti (ljubosumno branim svoje spomine). Moje življenje je zaznamovala rdeče-rumena kombinacija zastave in avtobus št. 20. Obožujem gledališče. Ljubim modo. Ne, kot neko slepo sledenje trendom, vendar kot eden izmed medijev skozi katerega lahko izražam sebe. Postajam internetni odvisnik. Predvsem v tem letu, v katerem sem se seznanjala z bloganjem. Sem zelo čustvena oseba, ki pa se navzven obdaja z visokom obzidjem.

I'm a (day) dreamer! Vedno o nečem sanjam in po nečem hrepenim. Moje sanje so moje gonilo. Vendar priznam, da nisem tako dober borec, kot sem sanjač. Sanjam o spalnici s svojo kopalnico z masažno kadjo. Sanjam o počitnicah, ki bi jih izbirala tako, da bi zamižala, zavrtela globus in počakala na svojo "usodo". Sanjam o dolgih sprehodih v dvoje. Sanjam o veliki jedilni mizi, ob kateri bi se zbirali s prijatelji - pogosteje. Sanjam o avtodomu. Sanjam o laježu lastne kepe dlak. Sanjam o tem, da mi bodo nekoč rože uspevale. Sanjam o treh navihanih otrocih. Sanjam o službi, ki bi dajala še kaj več kot le mesečno izplačilo. Sanjam o sreči.

Smatram se za ustvarjalno bitje. Rada ustvarjam. Moj spekter ustvarjanja je širok. Ne, ne hvalim se. Kar hočem povedati je, da me zanima veliko različnih stvari. Veliko. Žal tako svoje znanje in sposobnosti na določenem področju ne izpilim do nekega zavidljivega nivoja in ustrajam v povprečju na več področjih. Saj, dokler se z ustvarjanjem ukvarjam le ljubiteljsko in za dušo mi tako tudi ustreza. Čeprav mi nek notranji glasek občasno pravi, da bi bilo prav fletno, če bi imela samo svojo 'prodajno ustvarjalnico'. Ravno prav natlačeno trgovinico s svojimi izdelki. Tako domačo. Kamor bi ljudje radi zahajali. In kdaj pa kdaj tudi kaj kupili. Pred novim letom je v meni vzklila ideja, da bi svoj stari blog na siol-u spremenila v moj ustvarjalni kotiček, kamor bi svoje izdelke postavila na ogled širšemu krogu ljudi. V oceno objektivnemu ljudstvu. Do tja je še dolga pot, medtem pa bom tudi v bodoče razveseljevala svoje najbližje s svojimi handmade darili. In, še letos se vpišem na šiviljski tečaj!

Perfekcionistka sem. Česarkoli se lotim, mora biti popolno. No, blizu popolnosti. Za moje standarde, seveda. Tako si pogosto naložim veliko dodatnega dela, saj s svojim izdelkom v prvem poiskusu nisem zadovoljna. Tako lahko poiskušam n-krat preden izdelek zadovolji moje standarde, da ga lahko dam iz rok. Če seveda prej ne obupam. Nemalokrat se zgodi, da darilo to be, kosilo to be ipd. pristanejo v košu za smeti. Takrat streljam z očmi in je bolje, da mi ne hodite blizu. Moji najbližji mi pravijo, da sem prestroga do sebe. Možno. Ne vem. Vem pa, da se zadnje čase skušam otresti nepotrebnega stresa v svojem življenju and I know I should work on this one!

Redoljubna sem. V tem milo rečeno - pretiravam! O svojem ritualu pospravljanja omare sem že pisala. Moja druga posebnost (ki meji že na bolezen) je obešanje perila. Namreč obešam ga v posebnem vrstnem redu. Oblačila si sledijo po velikosti, barvi... In ščipalki na istem kosu oblačila morata biti iste znamke, modela in barve. In barva ter velikost se morata ujemati z barvo in velikostjo z njima obešenega kosa perila. I know! V glavnem, te kalvarije me je pred časom rešila moja mami, ki mi je podarila ščipalke v eni - rdeči - barvi. Tako da, sedaj usklajujem le še velikost. Imam jih namreč v dveh velikosti - majhne in velike. Ampak to je zame mala malica!

Ugotavljam, da mi z leti postajajo všeč stvari, ki sem se jih včasih izogibala. Sem - med drugim - spada tudi kuhanje. Včasih sem se držala le preverjenih simple receptov. No, teh se držim še danes. Hočem reči, da včasih nisem verjela maminim besedam, da je kuhanje umetnost. Znala sem pripraviti špagete ala carbonara, peresnike s tunino omako in njoke s 4-mi siri. In od recepta nisem odstopala. Nisem si dovolila spontanosti, preizkušanja, inovativnosti. In zato se mi je kuhanje in vihtenje kuhalnice res zdela umetnost. Ampak ne v smislu nečesa lepega, nečasa, kar prebuja vse tvoje čute, ampak v smislu nečesa zapletenega, nečesa, kar je namenjeno le izbrancem (tistim, ki "znajo" kuhati). Od časa do časa sem v roke vzela kakšno debelo kuharsko knjigo, poiskala recept (ki bi mu - po mojem mnenju - lahko bila kos) in se zaprla v kuhinjo (vstop prepovedan!). Pred menoj nastajajoči jedi nisem upala dodati niti začimbo več ali manj, ko je bilo zapisano v receptu. Takšna kuha me je utrujala. Vendar s časom se je to spremenilo. Že preizkušene recepte sem počasi - a redno - spreminjala. Izboljševala. Preizkušala nove recepte. Si izmišljevala svoje. In tako sem se "naučila" kuhati. Kuhanje je igra. Mešanje arom in okusov. Se pa še vedno držim simple receptov. Preprosto je preprosto najboljše. Tudi v kuhi.

PS: Veliko vas, ki vas berem in bi o vas rada brala, vas je že napisalo svojih sedem dejstev. Hvala vsem, ki ste me izbrali za naslednjo. Pozno, a navkljub temu, sem izpolnila svoj del dolžnosti. Štafeto predajam naprej Ani, Loliti in Shii Jazebel. Punce, potrudite se!

Voda sem

2009-01-14T23:01:00.002+01:00

Voda sem. Redko predstavljam valove, ki silovito udarjajo v skale dokler le-te pod njihovo močjo ne popustijo in jim omogočijo prosto pot. Večino časa sem tiha voda, ki prestavlja bregove. No ja. Voda sem. In vsekakor je moj tok enakomeren, stanoviten, tak, ki ne dela problemov. Nič naravnih katastrof in gmotne škode. Voda sem. Včasih se leno vijem po ravnici, tako dolgo, tako počasi, da pozabim kam sem namenjena. Moji ovinki postajajo vedno daljši in vedno bolj odmaknjeni od začrtane poti. V moji strugi se nabira vedno več mulja in ostalih nečistoč, ki me še bolj upočasnujejo in mi onemogočajo bližnjice do cilja. Voda sem. Zgodi se, da se v svojem ovinku izgubim. Pogled v zvezdnato nebo ne ujame moje zvezde Severnice. Ne menim se za to, da že tedne in mesece moje struge ni napolnila sveža voda, polna življenja, ki bi se pomešala z mrtvo brozgo in ji vdahnila življenje. Ne menim se zato, da bo moja struga sčasoma izgubila na globini in s tem na ostrini, ki je potrebna, da se zažre v tisto skalo na poti in krene proti oddaljenemu morju. Voda sem. Sčasoma blato napolni mojo strugo in iz nje izpodrine vodo, ki se tako nemočno izlije po ravnici in tako izgubi še zadnjo bitko v že naprej izgubljeni vojni. Voda sem. Namočim okoliško zemljo, pronicam ji v pore in se tako izgubim. Izgubim samo sebe. Saj sem bila ustvarjena za veliko več. Lahko bi bila. Lahko bi bila deroča reka, mogočen slap, tok širnega oceana. Lahko bi. Voda sem. Tako ostanem ujeta tam, kjer ni moje mesto. Močvirje brez toka. Brez upanja na spremembo. V družbi komarjev, mušic, kačjih pastirjev in ostalega mrčesa se predajam mislim in sanjam, ki so mi bile vodilo, ko sem se v obliki dežnih kapelj rojevala v novo življenje. Voda sem. Mineva čas in zemlja okoli mene me začne dušiti in me rine iz svoje biti. Malo tu, malo tam. Vedno intenzivneje. Počasi se nabiram v kondenz, ta v drobne kapljice in te v majhen snop vode. Majhen curek vode, ki postaja vedno večji. Uspavana in presenečena nad dogajanjem napnem vse moči, da pridobim nazaj svoje bistvo. Svoj tok. Svoje gonilo. Svojo bit. Voda sem. Prečiščena vsega mulja in ostalih nečistoč, svetle, skoraj prozorne barve in prepojena s poskakujočimi kisikovimi mehurčki, ki mi vdihujejo življenje prodrem skozi špranjo na površje. Voda sem. Zavzamem svojo držo. Izlijem se v strugo. Ožjo kot prej. Globljo kot prej. Vendar je tok dovolj močan, da se premikam. Tokrat me ne skrbi. Vem, kam sem namenjena. Na poti se mi bodo pridružili enako misleči majhni tokovi in skupaj bomo močnejši na poti proti cilju. Voda sem. Ni me strah. Saj sem bila tako močvirje, kot dežna kaplja. Vem, od kod prihajam in čemu se na svoji poti želim izogniti. Voda sem. Postjam močnejša. Pripravljena na boj s skalami. Saj se za njimi nahaja moj paradiž, moj raj. Ko se izlijem v prostranstvo morja ter začutim ljubezen, ki mi je bila obljubljena, ko sem bila še dežna kaplja, takrat se bo moja pot šele začela. Voda sem.

Danes je prav poseben dan

2009-01-13T23:28:00.001+01:00

Rojstvo novorojenčka je podobno odvijanju paketa,
ki vas je mikal in zanimal celo leto, potem pa odkrijeta,
da je njegova vsebina veliko bolj vznemirljiva, popolnejša in
tako čudovita, da si tega niti v sanjah nista mogla predstavljati.

Dorian - nekdaj bil si upanje in sanje, zdaj resničnosti si postal.

Hvala ti,

da si osrečil vse nas,

najbolj med vsemi pa

tvojo mami S., očija R. in svojega

(zdaj že) VELIKEGA brat(c)a!

Novoletno voščilo

2008-12-31T19:37:00.000+01:00

Ob življenjskih in časovnih prelomnicah
delamo obračune in usmerjamo pogled v prihodnost.
Ko se ozirate nazaj, bodite prizanesljivi do leta,
v katerega ste vstopali z velikimi pričakovanji.

Prihaja novo leto.
Priložnost za nove odločitve,
za nove ideje,
za nove uspehe,
za novo srečo.

Naj bodo vaše odločitve modre,
ideje ustvarjalne,
uspeh zagotovljen
in sreča brezmejna.

Ustvarite, kar ste snovali.
Dosežite, za kar ste se trudili.
Najdite, kar ste pogrešali.
In živite, kot ste si želeli.

Vse dobro vam želi vaša Storyteller.

Killing thoughts

2008-12-07T16:12:00.010+01:00

Peš sem se odpravila v mesto. V center. Nedelja dopoldne. Ulice so prazne. Ljubim tišino. Takrat moje misli priplavajo na površje. Vedela sem že v naprej. Tako sem pripravljena. Pripravljena na soočenje z resnico. Pa sem res? Spominjam se, da sem v mojem po-otroškem in pred-odraslim življenjem (obdobje srednje šole) 'ubijala' tišino z raznoraznimi motečimi dejavniki. Če ni šlo drugače, sem se zamotila z glasnim govorenjem in prižganim radiom v ozadju. Od jutra do večera. V tišini sem postajala napeta in razdražljiva. Nezrelo? Mogoče. Pa ni (bolj) nezrelo to, da pustiš svojim mislim prosto pot, da se nemoteno pretakajo med ušesi, a jih enostavno ignoriraš? Vseskozi so s tabo, a jim ne nameniš zasluženo pozornost. Ljudje pravijo, da preveč razmišljam, da vseskozi kaj analiziram. Razmišljam? Ja. Preveč? Nikakor ne. Analiziram? I don't think so. Sama glagol analizirati povezujem z dejstvom, da te to dejanje privede do določenega zaključka, stanja, ki sproži akcijo. Torej, da se nekaj spremeni. Da je novo stanje drugačno od zdajšnjega. Definitivno ne analiziram stvari.

Korak me odnese v samo središče Ljubljane in kar naenkrat se znajdem v vrvežu. Mlade družine, zaljubljeni pari, osamljene ženice in razigrani turisti. Skupine turistov. Turisti so preplavili Ljubljano. Verjamem, da je Ljubljana za turista izredno privlačno mesto. Vem, da bi se sama rada vračala sem ter prijatelje 'posiljevala' s pripovedovanji in goro fotografij. Je možno, da ujamem največ nasmehov na obrazih turistov? Ste kdaj že videli zagrenjenega turista? Lahko je biti turist. Ko 'doma' pustiš monotonost, nezadovoljstvo, zdolgočasenost, probleme in skrbi. Ko odvržeš vse maske in si daleč stran od vsega in vseh ti ti. Ni to bistvo? Being yourself? Odkriješ destinacijo, ki te dela srečnega. Kjer se zbudiš z nasmehom na licu in z nasmehom na licu zaspiš. Če sploh kaj spiš. Enostavno lebdiš v svojem mehurčku sreče nad spoznanjem kdo v resnici si. Oziroma kdo bi lahko bil. Ko se bliža dan povratka si odločen, da se vrneš 'domov' da 'urediš' stvari in se vrneš nazaj sem, kamor sedaj po novem pripada tvoje srce. Res storiš to? Ali sčasoma, ob vseh obveznostih in dolžnostih realnega življenja pozabiš na tisti občutek sreče in se ti vse skupaj zdi le lep spomin? In, če kljub vsemu slediš svoji drzni odločitvi, koliko časa boš v svojem novem bivanjskem okolju lebdel v svojem mehurčku sreče? Boš tudi tu sčasoma občutil razočaranost, zagrenjenost, apatičnost? Boš tudi tu sčasoma obraz zakril z masko? Ja? Ne? Ne vem. Mogoče. Rada bi verjela, da ne. In če se to zgodi? Ustrajaš v tistem kraju? Se vrneš 'domov'? Ali iščeš naprej? Lahko je biti turist.

Privoščim si merico praženih mandeljnov in anglesko sporočilo. Vonj in okus me poneseta daleč, daleč stran. V obdobje, ko je bila moja edina skrb napisana domača naloga. Is it true? Not really. Zakaj smo pisali domače naloge? Zato, da bi ugajali staršem in učiteljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Zakaj smo izostajali od pouka? Zato, da bi ugajali sošolcem in prijateljem. Zato, da bi bili ljubljeni. Za tisto malo merico ljubezni smo prodajali sebe. Pa lahko temu sploh rečemo ljubezen? Te nekdo, ki te ne sprejema takšnega kot v resnici si ljubi? Vprašanje je, če si mu sploh dal možnost, da te vzljubi. Tebe, ja. Z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Tebe brez mask. Najbrž ne. Ker si tak ne upaš niti pred ogledalo, za zaklenjenimi vrati in med štirimi stenami. Dokler ne ljubiš sam sebe, ne pričakuj ljubezni od drugih.

"Gradite dalje, četudi

je včasih

videti brezupno."

(angelsko sporočilo)

Graditi kaj?

Ja, včasih preveč razmišljam.

Iz malega zraste veliko

2008-12-05T11:10:00.002+01:00

Danes smo vsi hi, hi, hi,

hi, hi, hi, hi, hi, hi,

danes naš Massimo

rojstni dan slavi.

In zato zdaj en, dva, tri,

en, dva, tri, en, dva, tri,

naj se naš Massimo

v krogu zavrti.

La, la, la, la, lajlali,

lalali, lajlali,

la, la, la, la, lajlali,

lajlalilili.

Ko za temnimi gorami,

sončece zaide,

k tvoji beli posteljici,

veverička pride.

Pa ti čisto tiho,

na uho zašepeče,

dragi naš Massimo,

mnogo, mnogo sreče.

If my life is for rent...

2008-11-15T15:59:00.000+01:00

I haven't really ever found a place that I call home
I never stick around quite long enough to make it
I apologize that once again I'm not in love
But it's not as if I mind
that your heart ain't exactly breaking

It's just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don't lean to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos' nothing I have is truly mine

I've always thought
that I would love to live by the sea
To travel the world alone
and live my life more simply
I have no idea what's happened to that dream
Cos' there's really nothing left here to stop me

It's just a thought, only a thought

But if my life is for rent and I don't learn to buy
Well I deserve nothing more than I get
Cos' nothing I have is truly mine

While my heart is a shield and I won't let it down
While I am so afraid to fail so I won't even try
Well how can I say I'm alive

If my life is for rent...

...
...
...

Tudi to bo minilo

2008-11-11T19:16:00.005+01:00

Nekoč je bila mogočna kraljica, ki je bila hitre jeze. Neko jesen, ko je leto pričelo pojemati, je kraljico zajela globoka potrtost. Ni mogla ne jesti ne spati in pogosto je brez razloga točila solze, kar jo je spravljalo v bes in povzročalo napade jeze, zaradi katerih so se vsi v njeni bližini tresli od strahu.
Kraljica je iz svojega kroga cenjenih modrecev vsak dan poklicala k sebi novega svetovalca, ki naj bi ji razložil vzrok za njeno nenavadno stanje. Prihajali so in odhajali: dvorni zdravnik, zvezdogled, jasnovidec, alkimist, zeliščar, filozof. Vsi so bili odslovljeni kot mazači, ker niso bili sposobni razkriti skrivnosti kraljičinega črnega uroka. Pa še srečni so bili, da je bila presekana le njihova sijajna kariera.
"Gotovo mora biti med vami kdo, ki ve za vir mojega trpljenja," je obupano jokala kraljica. Toda njeno žalostno tarnanje je naletelo le na neprijetno tišino, kajti vsi so se bali njene jeze. Končno se je uboga ženska tako zasmilila vrtnarju, da se je počasi približal njenemu prestolu.

"Pridite na vrt, veličanstvo, onstran sten zapora, ki ste si ga sami dodelili, in razkril vam bom vzrok vaše zadrege." Kraljica je bila tako obupana, da je storila, kot ji je dejal. Ko je prvič po mnogih tednih prišla na vrt, je opazila, da so sijoče, živahne barve poletja obledele in da je vrt videti gol. Videla pa je tudi, da ni povsem oropan lepote, kajti v njem so kraljevali sijoči jesenski odtenki škrlata in zlata. Zrak je bil dobrodejno hladen in svež, nebo pa jasno in modro. "Govori, vrtnar," je ukazala kraljica, "vendar previdno izbiraj besede, kajti želim resnico."

"Veličanstvo, bolna nista ne vaše telo ne vaš razum. Vaša duša je potrebna zdravljenja. Kajti čeprav ste silna in mogočna, niste božanski. Trpite za človeško boleznijo, ki doleti vse nas. V zemeljskih dušah se glede na čustvena obdobja menjavata oseka in plima žalosti in radosti, tako kot se svet narave giblje skozi obdobja življenja, smrti in ponovnega rojstva. To so dnevi, ko je treba čutiti hvaležnost za žetev srca, pa če je še tako skromna, in se pripraviti za prihod zaključka leta. Obdobje dnevne svetlobe se krajša in čas teme daljša. Toda prava svetloba v naravnem svetu nikdar ne ugasne in enako velja za tvojo dušo. Sprejmite oseko, moja ljuba kraljica, in ne bojte se teme. Kajti tako kot noč sledi dnevu, se bo tudi svetloba vrnila in spet boste poznali zadovoljne ure. Prepričan sem o tem."

Nesrečna kraljica je skrbno premislila to modrost in vprašala vratarja, kako je prišel do skrivnega spoznanja o notranjem miru med čustvenimi obdobji. Popeljal jo je do medeninaste sončne ure, kjer je pisalo:

Tudi to bo minilo.

× iz knjige Sarah Ban Breathnach: Preprosto bogastvo ×

Za N.

2008-11-10T22:38:00.008+01:00

Zaupajva zvezdi, ki žari že na milijone let!
Mar ni že dovolj čakanja v vrsti, hočem te imet.
Brez luči bosa pleševa na beat,
ki krade noč ga ulici.

Ne počiva niti mesto, glej blešči se kot zlato,
postaja kot ti, ki v ritem se spreminja ti telo.
Naj bo dež, da poskusiva v dežju,
edino, kar že slutiva.

Poslušaj,
divje ljubi me pred mestom,
divje naj poleti,
divje tu in zdaj!

Še vedno sva tu, pihava v svet, da se še bolj vrti,
in kakor prva ljubezen v telo mravljincev ne izpusti.
Nikdar več ne boš ostajal sam,
zvezda nosi madež sanj.

Poslušaj,
je kriv, da ponorel je ta svet,
zamajal tla, jih na valove pripel,
potrkal je luni, naj sence poda,
pokaže sledove svetlobi brez meja.

Draga moja N., ta pesem me vedno spomni na najine divje dni!
V S E N A J B O L J Š E!

Navdihujoče

2008-11-07T12:38:00.001+01:00

Sem v obdobju, ko bi na svoj blog raje objavljala dela drugih. Priznam, da se skoraj vsak dan (vsak teden pa res!) moj seznam blogov v zaznamkih poveča še za enega. Kljub temu, da sem si rekla, da me ne sme več zanesti v medmrežje med neštete navdihujoče strani, ki jih ponuja. Med novejšimi odkritji je Kolibri, v kateri sem našla (še eno) dušo dvojčico. Priznam, da se v mojem seznamu blogov v zaznamkih skriva največ craft & fashion blogov. Priznam, da me navdušujejo lične fotografije, priznam tudi, da teksta pri teh blogih ponavadi sploh ne berem (tu imam v mislih tuje bloge). Tudi če me določen izdelek tako navduši, da me zasrbijo prsti in se me polasti želja po ustvarajanju - bolje rečeno po posnemanju - nikdar ne berem navodil za izdelavo. Dobro preučim fotografijo in si zapomnim detajle, ki si jih ne želim ispustiti ter pričnem z delom. Pravzaprav mi te fotografije služijo kot inspiracija, kot vzvod za vzpodbuditev možganskih celic v tistem predelu možganov, ki je odgovorno za domišljijo in ustvarjanje (če kaj takega sploh obstaja). Priznam, da se že nekaj časa poigravam z mislijo, da bi odprla še en blog (I know!), ki bi mi služil kot virtualni dnevnik navdiha. Blog, kamor bi objavljala vse kar bi pritegnilo mojo pozornost. Ne glede na zvrst. Občasno se kaj najde tudi tukaj, vendar le v majhnih dozirnih količinah, saj se rahlo bojim prenasičenosti. Po drugi strani potrebujem besede, besede, ki se izlivajo na papir oz. priznam, rajši imam to moderno različico - spletni dnevnik ali blog. Nikdar nisem znala ustrajati v pisanju dnevnika. Vendar so v zadnjih dneh te besede postale preveč osebne, preveč se oklepajo le mojega bitja in nočejo na plano. Zato se zna zgoditi, da bom v bodoče na svojem blogu objavljala dela drugih. Vsaj nekaj časa. Spet sem zašla. Pri Kolibri sem odkrila The cherry blossom girl, fashion blog z (res!) navdihujočimi fotografijami. And I just fall in love with these two pair of shoes(!):

Kolibrijin blog skriva mnoge zaklade, med drugim tudi Kathryn in njene Secrets of Butterfly. Prevzelo me je njeno srce za zbiranje spominov v obliki razglednic, fotografij, drobnih daril, ilustracij ipd. Veliko bolj lična rešitev od Ikeine magnetne table. Vedno bolj se navdušujem tudi nad patchwork-om in resno razmišljam, da bi za prihajajoče praznike ustvarjala darilca v obliki obeskov (predvsem srčkov!) , kjer bi uporabila to tehniko, tehniko 'krpanke'. Dejstvo, da ne znam šivati, mi zaenkrat ne predstavlja ovire. Pogumno dekle sem, ni kaj!

Priznam, da me preseneča, da je rdeča nit zgornjih fotografij "punčkasto", "pinky", "vintage", "rože", "pudrasto bež", "pocukrano", "pasteli", "spomini", "čipka", "romantika". Vse, kar nisem jaz. Vse, kar do sedaj nisem bila jaz. Morda se je v meni zbudila majhna punčka s kitkami, ki ne želi ugajati, ampak si želi biti ljubljena takšna kot je: nežna, krhka in ranljiva. Na novo odkrivam romantiko. Včeraj sem iz vrhnje police knjižne omare vzela v roko knjigo, ki sem jo za Božič l. 1999 prejela v dar od mami. Preprosto bogastvo "je knjiga 366 esejev, po eden za vsak dan v letu, napisana za ženske , ki želijo živeti ob lastnih virih svetlobe. Vsak dan vas lastna prava pot vodi k srečnejšemu, polnejšemu in torej zadovoljnejšemu življenju - stanju duha, znanemu kot... Preprosto bogastvo. Sprejmite njegove nežne nauke, uživajte v njegovem zdravem razumu, drznite si živeti njegovo strastno resnico in razveseljivi dar z vsako žensko, ki jo srečate: pristni jaz je duša, ki je postala vidna." Čas je, da knjigo zopet postavim na nočno omarico. Čas je, da odstranim ovire, ki sem si jih postavila. Od sebe lahko naredim veliko več, kot sem si upala sanjati v najdrznejših sanjah! Čas je...

"V mladosti je bila prisiljena k preudarnosti. Romantiko je spoznala pozneje - naravno nadaljevanje nenaravnega začetka."

*Jane Austen*

Kaj si resnično želimo?

2008-10-31T23:38:00.009+01:00

Pisala sem že o tem, da se zadnje dni (uspešno) spogledujem z diplomo. Sicer so moji koraki (še) majhni (zbiram in študiram literaturo), a modri vedo, da umetnost ni v tem, da delamo velike korake, temveč v tem, da naredimo (najtežji) prvi korak in vsakega naslednjega, ki sledi.

"Če najpočasnješi vidi svoj cilj ga bo dosegel hitreje kot najhitrejši, ki brezglavo bega."

Sem že skrenila s poti. Hotela sem povedati, da me je trenutno čtivo povsem posrkalo vase. Ugotavljam, da sem pogrešala študijsko literaturo. Ugotavljam, da sem pogrešala učenje oz. spoznavanje nečesa novega. Predvsem pa... Ugotavljam, da so odgovori vedno na dlani, če le znamo postaviti (pravilno) vprašanje in... prisluhniti.

Ugotavljam, da se skripta Pomen jasne vizije, poslanstva in organizacijskih vrednot za podjetje bere kot knjiga za osebno rast ali kakšno drugo motivacijsko čtivo. In ne samo zaradi znanih rekov še bolj znanih ljudi (govorcev, managerjev, duhovnih voditeljev, izumiteljev idr.).

Kdaj je čas za razmišljanje o vrednotah, poslanstvu, viziji v podjetju?

ko želi podjetje zvišati uspešnost, kakovost in učinkovitost
ko želi podjetje izboljšati rezultate
ko želi podjetje razvijati se
ko želi podjetje bolje razumeti sebe in dogajanje okoli sebe
ko želi podjetje inovacije in spremembe
ko želi podjetje skrbeti za odnose s potrošniki, strankami in drugimi pomembnimi skupinami
ko želi podjetje skrbeti za počutje zaposlenih, njihovo zvestobo, osebno in strokovno rast
ko želi podjetje izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami
ko želi podjetje energično in motivirano delo
ko želi podjetje širiti svoje meje in obzorja
ko želi podjetje biti neodvisno
ko želi podjetje razumeti, kako se njegovo delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju

Prav vsako izmed zgornjih vprašanj lahko preoblikujemo in se vprašamo:

kako zvišati svojo uspešnost, kakokovost in učinkovitost? Si to (resnično) želimo?
kako izboljšati svoje rezultate? Si to (resnično) želimo?
kako se (tudi v bodoče) razvijati? Si to (resnično) želimo?
kako bolje razumeti sebe in dogajanje znotraj sebe? Si to (resnično) želimo?
kako do inovacij in sprememb v našem življenju? Si to (resnično) želimo?
kako skrbeti za odnose s partnerjem, družino, prijatelji in drugimi za nas pomembnimi ljudmi? Si to (resnično) želimo?
kako izboljšati svoje zmožnosti za upravljanje s spremembami? Si to (resnično) želimo?
kako najti energično in motivirano delo? Si to (resnično) želimo?
kako širiti svoje meje in obzorja? Si to (resnično) želimo?
kako biti neodvisen/a? Si to (resnično) želimo?
kako razumeti, kako se naše delovanje povezuje z delovanjem drugih v okolju? Si ti (resnično) želimo?

Naše osebne vizije temeljijo na naših notranjih predstavah o tem, kako razumemo svoj smisel. So podobe želelne osebne prihodnosti, kakršno želimo ustvariti, doseči. Odgovarjajo na vprašanja: "Kaj si resnično želimo?" Naše osebne vizije so nekakšen notranji kompas, ki nas vodi skozi življenje. Bolj kot so jasne, močnejše so. Globlje kot so zasidrane v nas, bolj zanesljivo vas vodijo, tudi takrat, ko drugi kažipoti odpovejo.

Vizije so izdelek našega uma."Smo kar mislimo. Vse kar smo izhaja iz naših misli. Z našimi mislimi ustvarjamo svet." Čeprav nas vizija usmeri v prihodnost, je vedno izkušnja sedanjosti. "Smo kar smo in kjer smo, ker smo si nekoč to predstavljali." Njena moč temelji na napetosti, ki nastane zaradi primerjave med predstavo o želeni prihodnosti in današnjo realnostjo. Ta ustvarjalna napetost je sila, ki vizijo spravi v tek, jo udejanji. Namreč naravna značilnost vsakega stanja napetosti je težnja po razbremenitvi, torej, po uresničitvi naše vizije. Vendar moramo razumeti kolikšna je naša optimalna sprejemljiva napetost, premajhna vrzel nas ne motivira, prevelika pa demotivira. "Morate imeti cilje, ki so skoraj izven vašega dometa. Če si zastavite cilj, ki je uresničljiv brez velikega naprezanja, obtičite daleč pod svojim resničnim darom in možnostmi." Ustvarjalno napetost si lahko predstavljamo kot raztegnjeno elastiko. Če jo ne raztegnemo, je isto kot bi uporabili vrv (naša vizija nas ne motivira), če jo raztegnemo preveč pa poči (naša vizija nas demotivira).

Če se (podjetje) ne poznamo (pozna) dovolj dobro, preprosto ne moremo (more) izkoristiti svojih (svoje) potencialov (potenciale) in priložnosti. Če o vrednotah, poslanstvu in viziji (podjetje) ne (razmišlja) razmišljamo (samo) sami, (mu) nam jih začnejo narekovati drugi.

"Ljudje vedno krivijo okoliščine za to, kar so. Ne verjamem v okoliščine. Ljudje, ki jim uspeva v tem svetu so tisti, ki vstanejo in poiščejo okoliščine, ki jih želijo, in jih, če jih ne morejo najti, naredijo."

"Dosežete lahko dobesedno vsak cilj, ki si ga zastavite, če je le cilj dovolj jasen in ste dovolj vstrajni."

"Začnite s podobo cilja, kot da bi ga že dosegli, in se vrnite postopoma nazaj v sedanjost. Predstavljajte si korake, ki bi vas popeljali od tam, kjer se nahajte do tja, kamor bi radi prišli."

"Ne gre za velikanski korak. Gre za veliko drobnih korakov. " (in prvi je najtežji)

"Sposobnosti določajo, kaj zmorete narediti. Motivacija določa, kaj lahko naredite. Odločenost določa, kako dobro boste to naredili."

"Narava je dala ljudem dva konca - enega za sedenje in drugega za razmišljanje. Vse odtlej je človekov uspeh ali neuspeh odvisne od tega, katerega bolj uporablja."

"Ne moremo postati, kar si želimo, če ostajamo, kjer smo".

FensiŠmensi v (mini) Cosmu

2008-10-27T21:59:00.001+01:00

Na poti iz službe mi je firbec ustavil korak pri bližnji trafiki. Pred 10-imi dnevi je izšla posebna izdaja Cosmopolitana Stil & Lepota. Ne zamudim nobene številke (ni jih (še) toliko), saj si vedno znova pasem oči na stilskih izzivih in všečnih kombinacijah.

In koga oz. kaj so zagledale moje oči?

FensiŠmensi broško.

Ana, čestitam!

Week-end

2008-10-27T12:19:00.006+01:00

Wohoo! Vikend je za mano! Boste rekli "kaj ti je, baba zmešana, da se veseliš"?! Saj se ne, veselim se, da je delovnik, ki ga začenjamo za dan krajši! Šalo na stran. I enjoyed the weekend in že se veselim tedna, ki je pred nami.

V petek sva se z mojo M. dobili deloma za njen rojstni dan, deloma za moj. Zapili sva njen, v kino sva šli za moj. Imela sem namreč v dobrem kupon za ogled filma po lastni izbiri. Vem, da je od mojega rojstnega dne minila že 1/4 leta, a če vam povem, da me čaka obisk Koloseja z M. še od prehoda v novo leto 2007, sva bili kar hitri! Izbrala sem film Mamma Mia! in ni mi žal. Čeprav se ne prištevam med oboževalke skupine Abba me je njihova glasba v eni uri in 48ih minutah čisto posrkala vase. M. si je prepevala "Voulez-Vous", "Chiquitita" in "The winner takes it all", mene so pa pošteno srbele pete ob "Honey, Honey", "Dancing Queen" in "SOS". Po koncu filma sem si zaželela, da bi se z M. lahko prestavili v lokal, kjer bi vrteli njihovo musko. Takšna želja je prisotna tudi po vsakem koncertu, ki se ga udeležim. Sovražim, ko odjavna špica oz. moledujoč aplavz ter vriskinkrik po zadnji pesmi naglo prekine tok energije, ki se polastni mojega telesa. Vedno sem se spraševala, kako to, da gostinci ne zaznajo te tržne niše. Kako to, da gostinci ne zazanajo, da bi se trume oboževalcev vile v njihov lokal in ob pesmih njihovega najljubšega pevca ali skupine preplesale preostanek noči (in ob tem seveda zapravljale, da bi preprečile svojo dehidracijo). Morda le jaz razmišljam tako.

(klikni na sliko za trailer)

Ker takšnega lokala v Ljubljani (še) ni, sva se prestavili v Čupiterijo v starem delu mesta, kjer sva si privoščili vrček sangrije in babji čvek. Nazdravljali sva letu, ki je minilo in letu, ki je pred nama (od RD do RD). Ugotovili sva tudi, da v (koledarskem) letu, ki prihaja, praznujeva okroglo obletnico najinega poznanstva in prijateljevanja! Wohoo! Če povzamem besede moje M., naju v čast 10-ki(!) čaka leto žuranja, razen(!) če bo ona v 9. mesecu nosečnosti! Draga moja, se bova že prilagodili tvojemu rastočemu trebušku če/ko bo potrebno. In glej, da se ne premisliš(ta) glede imena, ker gredo pajacki že v izdelavo! Šalo na stran. Kot v starih časih (v najini ljubljeni Španiji) sva ustrajali dolgo v noč. Na poti domov sva šli še po burek, ter najino druženje (v moji kuhinji) podaljašali še za uro ali dve. Stara moja, dokazali sva, da nisva še za na odpad!

(del darila za M. / tisti del, ki je made by me)

V nedeljo zvečer sem si privoščila razvajanje v kopalnici. The big one! Piling telesa, vlažilna maska za obraz, kura za barvane in poškodovane lase, depilacija, beljenje dlak, pedikura. Ravno ugotavljam, da sem pozabila na manikuro. Glede na to, koliko se mi zadnje čase nohti lomijo in cepijo in je vsak drugačne dolžine, jih raje ne bi lakirala in s tem usmerjala pozornost nanje. Iz embalaže sem iztisnila zadnje kaplje svoje stare kreme za prhanje in svojega starega mleka za telo ter tako na polico postavila svoj nov gel za prhanje in novo mleko za telo. Že dolgo si nisem skoraj vsak del telesa namazala s svojo kremo (I said it was the big one!) ter se prepuščala različnim teksturam in vonjavam. Odrezala sem se od sveta za uro in pol! I really neaded! Ahhh...

In kaj sem počela ves čas vmes? Spogledovala se z diplomo! Uspešno!

Začelo se je

2008-10-23T13:38:00.001+02:00

Jap. Počasi so nas začeli prodajalci opominjati na to, da se bliža mesec njihovega največjega zaslužka v letu. Police se polnijo z raznoraznimi okraski. Od obeskov za na jelko do venčkov za na vrata. Od adventnega koledarja do svečnikov vseh barv in oblik. Od grinland in svetlečih se lučk, do zvezd za na okna. Ni večje ponudbe sladkarij in plišastih igrač, kot bo sedaj, vsak čas in evforija se bo nadaljevala tja do konca leta. Kljub vsemu temu kaosu je to moj najljubši čas v letu.

Kmalu me bo povsod polno, na glavo bom obrnila vsako polico in pridno praznila denarnico (vsaj priznam :)). Iskala bom pisalo v gelu z bleščicami, reliefni papir z odtisom snežink, najbolj mehak žametni trak, pisane perle in papir. Izbira bo velika in odločitev težka. In najverjetneje bom domov prinesla veliko več vsega, kot bom materila na koncu dejansko potrebovala. Sama v svojih čestitkah nisem nikdar uporabljala likov. Iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da nisem ravno nadarjena za risanje, tako da se likov nikakor ne bi lotila sama. Drugi razlog je nabrž ta, da sem iz ne vem katerega razloga do sedaj pobarvane odtise štempiljk obravnavala kot pomanjkanje domišljije. Vendar te voščilnice pričajo nasprotno. Vse so delo iste avtorice Bev, našla sem jih pa na njenem blogu All the things I love. Enjoy her crafts!

Para M.

2008-10-21T22:52:00.007+02:00

No hay cura para
el nacimiento y la muerte.
Excepto disfrutar
del intervalo.
Disfrutalo!

Mi querida, te deseo todo lo mejor de este mundo,
hoy y siempre.

Listen to your heart

2008-10-18T23:34:00.014+02:00

"My heart is afraid it will have to suffer," the boy told one night as they looked up at the moonless sky.

"Tell your heart that the fear of suffering is worse than the suffering itself. And that no heart has ever suffered when it goes in search of its dreams, because every second of search is a second's encounter with God and with eternity."

"My heart is a traitor," the boy said, when they had paused to rest the horses. "It doesn't want me to go on."

"That makes sense," he answered. "Naturally it's afraid that, in pursuing your dream, you might lose everything you've won."

"Well, then, why should I listen to my heart?"

"Because you will never again be able to keep it quit. Even if you pretend not to have heard what it tells you, it will always be there inside you, repeating to you what you're thinking about life and about the word."

"You mean I should listen, even if it's treasonous?"

"Treason is a blow that comes unexpetedly. If you know your heart well, it will never be able to do that to you. Because you''ll know it's dream and wishes, and will know how to deal with them. You will never be able to escape from your heart. So it's better to listen to what it has to say. That way, you'll never have to fear an unanticipated blow."

Igra bez granica

2008-10-16T21:01:00.004+02:00

Da se bar mogu probuditi u svijetu ljubavi

bez starih dugova i ovih nakaza što su me stalno pratile
da te bar mogu poljubiti bez loših sječanja na hladna prolječa
bez slike stradanja što se baš na nas zalijepe

Jer moj je život igra bez granica
umorna priča, trganje stranica
na kojim ništa ne piše

Jer moj je život vječito padanje
kad zbrojim poraze ništa ne ostane
samo još vučem navike
i sve na tome ostane

Da te bar mogu probuditi, kavu ti skuhati, u krevet donjeti
pa te poljubiti, al' toga nema i ne postoji
da se bar mogu zaljubiti u malu seljanku na nekom proplanku
gore u svemiru tako da dolje ne vidim

Kaj obleči?

2008-10-09T22:13:00.003+02:00

Jeeej, jutri se bo odvijal b-l-o-ž-e-k! Kaj obleči? Ne, ni problem v tem, da ne bi vedela kaj. Sprašujem se bolj, kaj je primerno. Moja trenutna odločitev je kratka črna obleka posuta z bleščicami (nekaj podobnega, kot zgoraj na sliki) v kombinaciji z enobarvnimi žabami (čim bolj žive barve). Nagibam se k rdečim ali vijoličnim. Ali naj se raje odločim za standardno kombinacijo jeansa in črnega topa? Ahhh... Huje, kot če bi se napravljala za (prvi) zmenek! Čakaj malo, saj grem na (prvi) zmenek, le da ne bom zrla v oči simpatičnega dečka, temveč v oči simpatičnih deklet, soblogerk!

Nisem si predstavljala

2008-10-02T16:20:00.005+02:00

Ko sem objavila svoj prvi post (takrat še na siolovem ponudniku) si niti v sanjah nisem predstavljala, da me bo blogerska scena tako posrkala vase. Nisem si predstavljala, da bom sčasoma začela spremljati tudi bloge oseb, ki jih ne poznam, niti na videz ne. Nisem si predstavljala, da me bo njihov blogerski svet, prepleten z mojim, tako posrkal vase, da ga potrebujem kot kadilec cigareto ali 'kavoljub' in kofein odvisnik kavo. Nisem si predstavljala, da bi se naše druženje kdaj lahko preselilo iz 'okna za komentarje' v realni svet, za mizo. Nisem si predstavljala, da se bomo kdaj dobile na pijači. Pravzaprav ne vem, kaj občutim ob tem. Po eni strani me (kot vsako žensko), po domače povedano, firbec matra, kdo se skriva za zapisanimi vrsticami na tem ali onem blogu. Po drugi strani se bojim, da bo vsa stvar, ko bo padla še zadnja tančica, izgubila svoj čar. Kdor ne tvega, ne profitira! V poplavi vsakdanjih obveznosti ne mislim izpustiti priložnosti za spontanost in za novo izkušnjo. Tako se že veselim, da 10. 10. 08 ob 19:00 v Joe Penas-u spoznam Katjo, Glisto Fashionisto in Evie! Ne morem pa mimo sebe, da ne bi omenila, da si želim, da bi se nam pridružile tudi Bonny, N., Vađajna in Shia Jezebel! Ano sem sicer spoznala že na ArtMarketu, a mi je žal, da me pot ni večkrat zanesla tja. Pravzaprav, če grem naštevat kdo vse je pritegnil mojo blogersko pozornost, ne pridemo nikamor. Izpostavila bi le še So damn beautiful, Latte's place (ki jo žal ne morem več brati) in Tok zavesti. Ker je glavna misel ustvarjanje novih poznanstev, ne bom pisala o blogerjih, s katerimi se poznamo že iz predblogerskih časov. Žalostno je, da preko bloga še najlažje in najbolj redno ohranjamo stike. O moških blogerjih, ki jih spremljam, pa ne bom pisala, saj smo se (očitno) na Bložek prijavile le pripadnice nežnejšega spola in mislim, da se nam sedaj - ob tako velikem številu - še najpogumnejši bloger ne upa pridružiti!

PS: Draga blogerka, če so se te zgornje vrstice dotaknile se prijavi še ti!

Po malo

2008-09-25T09:43:00.001+02:00

Po malo se vračam na stare tirnice. Prijeti nazaj za kuhalnico niti ni bilo preveč boleče, še posebej zato, ker je prve dni ena ali druga mama povabila na kosilo in midva sva se - za spremembo - z veseljem odzvala. Je pa zato - še vedno - zvok budilke nekoliko manj prijeten, kot običajno. Ker sem ZELO zmrzljive narave, me še najbolj daje temperaturna razlika: manj kot dva tedna nazaj sem svojo kožo izpostavljala toplim sončnim žarkom, danes se ovijam v rumeno barvo svoje najnovejše jope, ki ji družbo delata šal okoli vratu in termo nogavice. Včeraj mi je določena oseba prijazno svetovala, da sem preveč oblečena za ta letni čas, da kaj bom oblekla, ko zima pokaže svoje zobe, če sem že sedaj v škornjih, bundi in s šalom okoli vratu! Hmmm... Rokavice! Šalo na stran. Najbrž še en pulover več, ali dva, tri. Pozimi znam imeti na sebi tudi po 3-4 dolge rokave naenkrat (seveda niso vsi pletenine). Me ne skrbi, še vsako zimo sem preživela. Samo da zakurijo (tako doma, kot v službi), pa bom na konju! Sprašujem se, kje je tu pravica, da v Šiški kurijo, za Bežigradom ne. Mislila sem, da smo vsi ljubljančani enakopravni!

Po malo se vračam na stare tirnice. Prebrala sem prav vse - v času moje odsotnosti - napisane in/oz. objavljene poste, na kar lepem številu blogov, ki jih - bolj ali manj - redno spremljam. Večkrat se zalotim, kako večkrat na dan pregledujem bloge, ki so na mojem seznamu top of the top, pa čeprav vem, da me v tistem dnevu najverjetneje ne bo čakala še ena objava. Se zato razveselim novega komentarja. Če tudi tega ni, se vrnem čez kako uro dve. Prav zato (zdi se, kot da dneve hodim gor in ni nič novega) sem bila presenečena kako pogosto moji sobloggerji/ke objavljajo nove poste. Tako sem vikend preživela z likalnikom v eni in miško v drugi roki.

Po malo se vračam na stare tirnice.

Details

2008-09-24T11:05:00.018+02:00

Back to reality

2008-09-19T22:47:00.000+02:00

I'm back! Pravzaprav sem doma že od srede, vendar mi minute minevajo s svetlobno hitrostjo in nikakor ne najdem časa, da bi se prepustila dopustniškemu vzdušju še do ponedeljka (I don't want to go backto work!).

Jesensko vreme me je dočakalo nepripravljeno. Ko sem se podala na jug, v lov za visokimi poletnimi temperaturami je tudi tu, pri nas, sonce kraljevalo še visoko na nebu. Spakirala sem svoje najljubše majice in obleke in pustila vse skrbi za seboj, ne da bi dvakrat vrgla oko na koledar. Vedela sem, da bomo ob mojem povratku že zakorakali v drugo polovico septembra, ki s seboj prinese dolge rokave in (tudi) pletenine. Lahko bi že pred odhodom na dopust zimsko garderobo povlekla ven iz najvišjih polic garderobne omare in bi me sedaj sveža ter dišeča po mojem mehčalcu in vonju vetra, ki bi se ga nalezla na balkonu pričakala željna novih podvigov. Pa nisem. Nisem razmišljala v naprej. Želela sem si le morja, visokih temperatur in vetra v laseh. In vse to sem dobila.

Tako so sedaj moji dnevi napolnjeni s pranjem, sušenjem in likanjem. Tako se je moj dom preoblikoval v pralnico, sušilnico in likalnico. Žal mi vreme pri tem (vsaj v 2. fazi) ni naklonjeno. Upam, da bom imela v ponedeljek kaj za obleči!

"Beach party" part 2

2008-09-01T23:36:00.001+02:00

Pretrgala se je še zadnja vez z mojim letošnjim rojstnim dnevom. In sicer z zadnjim dejanjem, ki se je odvijalo v soboto. Z "beach party"-jem. Vedno znova ugotavljam, da jaz ne bi bila jaz, če ne bi vedno znova komplicirala in, če ne bi v zadnjih uricah pred (kakršnim koli) dogodkom izgubljala živce. Se štejem med tiste nesrečneže, ki jim je le najboljše dovolj dobro. Ne, nisem popolna, tega se zavedam. Vendar bi si - v določenih trenutkih - želela biti. Takrat se, iz bitja, ki je večino časa v sozvočju samo s sabo, prelevim v žensko na robu živčnega zloma. Priznam! Takrat pozabim, da povabljenci prihajajo na zabavo zaradi mene, da bi se družili v prijetnem in sproščenem vzdušju in ne zaradi mojih kulinaričnih sposobnosti ali spoliranega parketa!

Ko prispejo prvi zamudniki (tisti najbolj točni me ponavadi ulovijo še pri 'finiširanju') se v družbi mojih najdražjih sprostim in prepustim prazničnemu vzdušju. Takrat pozabim na to, da sem pozabila pomiti ogledalo v kopalnici. Takrat pozabim na to, da se je moj načrtovan jedilnik skrčil za nekaj jedi (hrane je bilo tako ali tako preveč). Takrat s skupnimi močmi rešimo tudi to, da je pivo zaradi moje raztresenosti ostalo v shrambi in je - milo rečeno - nepitno (hvala bogu za zmrzovalnik). Takrat pozabim na to, da mi sladica ni uspela (vizualno ni bila ne vem kaj) in čeprav je pred začetkom zabave skoraj romala v smeti, jo ponudim in žanjem pohvale kako okusna, da je (morda le iz usmiljenja).

Večer se je iz polomije (ki to v resnici ni bil) prevesi v skoraj popolno noč. Vedno znova se prepričam v to, kako fajn prijatelje imam. Pravzaprav smo skupaj, v tandemu, popolni! Za piko na i pri vsej tej popolnosti so prispevala popolna darila. Prav vsa so mi všeč in zares težko sem sestavila lestvico naj-naj:

3. mesto: uhani iz pravega perja pava
- pred leti sem si jih želela, a jih kljub vnetemu iskanju nisem našla -
2. mesto: ogrlica z biseri in obeskom v obliki vrtnice (slabše vidna na kompletu spodnjega perila)
- ogledovala sem si jo tri dni zapored na štantu v Portorožu in moj dragi si jo je shranil v spomin -
1 . mesto: darilni bon "Čokoladni paket" v vodnem mestu Atlantis, ki vsebuje:
- celodnevno vstopnico v Deželo savn

(+ 3x vstop v Termalni tempelj, + 3x vstop v Svet doživetij)
- Čokoladno terapijo
- 15 min Tajske masažo
- Čokoladni fondue
- bogat animacijski program v Deželi savn (mediteranska terapija, vrtinčenje zraka, aroma terapija s soljo in medom, blatna terapija...)

Nagrada za posebne dosežke gre torti, ki je razlog za rdečo nit zabave. K., hvala ti!

"Beach party"

2008-08-28T23:26:00.015+02:00

V soboto, v čast svojemu rojstnemu dnevu in poletju v zadnjih vzdihljajih, organiziram zabavo. Vabila sem razposlala po elektronski pošti in ko sem iskala primerno sliko/fotko za v prilogo sem naletela na kar nekaj zanimiv blogov oz. spletnih strani, ki jih sedaj večkrat dnevno pregledujem in nestrpno pričakujem nove objave. Ja, če bi lahko bi vsak teden organizirala kakšno zabavo oz. družabni dogodek. Seveda se jih tudi udeležujem rada. Če je le-ta poleg izvrstne kulinarike še stilsko dovršena so vsi moji čuti v blaženem stanju. Ahh... kakšna nepopisna sreča! Pravzaprav iz dneva v dan ugotavljam, da si želim imeti podjetje za organizacijo družabnih dogodkov in ker se rada smukam okoli štedilnika, bi vključila še ponudbo cateringa. Sanjam, ja. Ampak vseeno so spodnje strani vredne ogleda.

Party invitations
Tastefully Entertaining
Hostess with the Mostess

Jedilnik je sestavljen, dekoracija v izdelavi, a (malo več kot) dan prej še ne vem kaj naj oblečem. Any idea? Aha, sem vam pozabila povedati, da je rdeča nit moje RD zabave "beach party" oz. karkoli povezano s poletjem, plažo, morjem, coctaili... A kljub vsemu, se bo zabava odvijala za štirimi stenami ter na mini balkonu brez bazena.

Pogled uprt v daljavo

2008-08-22T11:52:00.001+02:00

Pogled uprt v daljavo. Kadarkoli sem se ujela v ta pogled sem se spraševala, kaj je krivo za to moje zamaknjeno stanje. Do odgovora (ponavadi) nisem prišla. Zadnje dni se ponovno sprašujem. Zalotim se v službi, kako strmim nekam daleč čez železniške tire. Zalotim se doma, pri pripravi kosila, ko mi zvok noža ob desko za rezanje zamegli pogled in, ko se zavem stanja ter trenutek preden se vse postavi na svoje mesto, narezano zelenjavo vidim kot skozi paus papir.

Ne vem kakšne misli takrat zaposljujejo moje sive celice, vendar se zadnje dni velikokrat zalotim, da mi misli odtavajo neznano kam. Opažam tudi, da sem na trenutke razdražljiva, preobčutljiva, nezaiteresirana za svet okoli sebe. Priča sem velikemu nihanju razpoloženja. Na vhodu v blok imam lahko še velike načrte o tem kaj vse bom postorila doma, na vhodu v stanovanje v prvem nadstropju se lahko ti načrti razblinijo v prazen nič. Poloti se me lenoba, apatičnost in moje telo je izsesano življenjske energije do zadnjega atoma.

Tako se me loti želja po pisanju in deljenju misli, vendar ko se vsedem za računalnik in se prijavim v blogger moj izvir inspiracije usahne. Tako se lotim pospravljanja stanovanja in generalnega (pozno-poletnega namesto spomladanskega) čiščenja in v 7. urah pospravim vse, od A do Z. Naslednji dan in dan za tem pa ne najdem dovolj moči, da bi do konca posparavila še balkon, ki je ostal v tem stanju le zato, ker me je pred tremi dnevi prehitela noč in je edina 'razsvetljava', ki je na razpolago na balkonu dnevna svetloba. Tako na youtube-u priklikam do pevke, ki je stopila na pot slavnih z objavo svojih pevskih vložkov na youtube-u. Navdušena nad njenimi pevskimi sposobnostmi in optimistično obarvanimi besedili, sem to želela podeliti na svojem blogu, vendar zvečer ni bil več tisti 'pravi trenutek'.

Me daje luna? So to zadnji vzdihljaji PMS-ja? Me vznemirja dejstvo, da se poletje počasi poslavlja (čeprav je glavni poletni dopust šele pred mano)? Ali pa se ne znam sprijazniti z določenimi dejstvi? Kot npr. to, da sem vedno bolj hormonsko pogojena, da kljub svojemu mladostnemu videzu postajam ženska. Tako, kot sem se sprijaznila z dejstvom, da mi sedaj moj mesečni cikel postavi za nekaj dni življenje na glavo, tako se bom morala sprijazniti z dejstvom, da so moji boki vedno širši in da moja nekoč ploska zadnjica pridobiva na oblinah. In da bodo določeni kosi iz moje garderobne omare zamenjali lastnika.

Tako, kot sem sprejela svetlejše strani sprememb, tako bom morala storiti tudi s tistimi manj prijetnimi. Lepota življenja je v tem, da se iz dneva v dan spreminja, in danes ni in ne more biti takšno, kot je bilo pred enim letom, dvema letoma, petimi leti. Prav tako se bodo spremembe odvijale tudi v bodoče in čez eno leto, dve leti, pet let bom bogatejša vsaj za veliko mero izkušenj. Ko se sprijazniš z določenemi dejstvi, umakneš pogled stran od daljave. Ko se sprijazniš z določenimi dejstvi, lahko ponovno občutiš 'It Feels like Heaven' občutke.

"Trying hard to reach out

but when I tried to speak out

felt like no one can hear me

wanted to belong here

so I prayed I could break away"

Za Bonny

2008-08-19T07:54:00.001+02:00

Ena misel, ena želja... V.S.E N.A.J.B.O.L.J.Š.E!

Nasveti iz prve roke

2008-08-18T21:42:00.000+02:00

Sprašujem se:

s čim očistiti likalnik? Na likalni površini ni vidnih madežev, vendar likalnik pri likanju pušča na oblačilih (črne) sledi. Po šivih.
s čim očistiti zgoraj omenjene madeže? V omari imam bele bombažne hlače ter novo belo laneno krilo s tovrstnimi madeži. Hlače so bile po tem neljubem dogodku že oprane, vendar se madež pri pranju v pralnem stroju ni "spral". Naj poiskusim z raztopino varikine? Z nanosom z vatirano palčko le po šivih?
s čim nad okna (stekla)? Ne poizvedujem po starodavnih čistilnih sredstvih, temveč se sprašujem ali okna (stekla) čistite s papirnatimi brisačami ali s časopisnim papirjem? Meni je ljubša prva možnost, vendar bi si rada prihranila "živčni zlom" ob odstranjevanju majhnih papirnatih svaljkov, ki se "prilepijo" na spolirana okna (stekla).

kako ublažiti bolečine pri depilaciji? V večini primerov jih "preživim" z nasmeškom na obrazu. Vendar je to povsem druga pesem v dnevih pred mesečnim perilom (ali z drugimi besedami: v času PMS-ja). Takrat so bolečine neznosne. Priznam, lahko bi se izognila temu mučenju in z depilacijo opravila prej, ali pa bi v teh dnevih hodila naokrog z zakritimi nogami, pa vendar? Če vzamem prej Aspirin, Naklofen ali katero drugo sredstvo proti bolečinam, bi pomagalo?

Ribič

2008-08-18T20:45:00.000+02:00

Za T.

2008-08-11T15:55:00.005+02:00

Danes je tvoj dan. To je tvoj čas, okrasi ga z bleščicami. Pred teboj je dovolj časa, da boš lahko ves čas razumna. Pomisli - nekega dne si boš za rojstni dan želela tiho večerja doma. Ob svečah. S steklenico vina. Ob umirjeni glasbi. V prijetnem pogovoru. Nekega dne.

PS: Lepo praznuj, you, party animal!

Virtualna preobrazba

2008-08-11T14:24:00.002+02:00

Danes sem v službi - od svoje nadrejene - izvedela za to spletno stran: http://elite-makeover.com/. Tu lahko - preden greš k frizerju - preveriš ali je željena frizura, ki jo občuduješ na svojem priljubljenem zvezdniku všečna tudi na tvoji glavi. Tu lahko - preden zaviješ v najbližjo drogerijo - preveriš, če ti je "ta-in-ta" odtenek senčila všeč tudi na obrazu ali le v "lični-mični" škatlici. Tako preprečiš praznenje denarnice brez željenega učinka. Všečno, predvsem pa kratkočasno. Danes sem v času malice ostala v pisarni in ustvarila sledeče virtualne preobrazbe (na modelih). Nisem se mogla odločiti katero gospodično naj objavim in katero ne. Tako objavljam vseh šest. Odločite se sami, katera je najbolje prestala preobrazbo izpod mojih rok. Jaz pa se bom ob priliki doma poigrala še z real me. Od nekdaj me zanima, ali bi mi pristajala afro-look pričeska.

PS: Imam nekaj (manjših) pripomb glede te strani. Predvsem me moti ta rumeni post-it listek, v katerega lahko vpišeš svoje sporočilo po želji. In če ne vpišeš nič, se ti izpiše ta tekst, viden zgoraj. Pa še moško obliko glagola so uporabili. Me prav zanima koliko moških uporablja to in njej podobne strani?! Vem, da svojega ne prepričam v milijon letih, naj si omisli virtualno preobrazbo. Tako, da bi se lahko nam večinskim uporabnikom te strani zahvalili s tekstom zapisanim v obeh oblikah: "Zdravo! Pravkar sem ustvaril/a navidezno preobrazbo". Bolje: zamenjajte tekst! Še bolje: Izpustite ga in dovolite uporabniku, da zapiše željene vrstice! Najbolje: Umaknite ta "ne-bodi-ga-treba" post-it listek!

Držite pesti!

2008-08-08T20:31:00.008+02:00

Ne navdušujem se nad nagradnimi igrami. Vsaj do sedaj se nisem. Kot že veste rada ustvarjam. Moj spekter ustvarjanja je veliko manjši, kot bi si želela, a kljub temu sem že marsikoga razveselila s svojim unikatnim darilom. Prijateljice največkrat obdarim z izbranimi kosi nakita, rada pobarvam in drugače okrasim tudi kakšen lesen kos: od okvirjev za sliko, ogledal do takšnih in drugačnih šatulj za nakit in škatel za shranjevanje. Prav posebno strast mi predstavlja izdelovanje čestitk in voščil za različne priložnosti (nekaj jih je na ogled v prejšnjem postu) in aranžiranje oz. zavijanje daril. Od nekdaj si želim, da bi si znala kaj tudi sešiti. Začela bi seveda z manjšimi kosi, vendar se ne bi branila kakšnega unikatnega krila, majice, jakne. Če temu izdelku dodam še sitotisk sem zadela na lotu! Želje so velike, ideje se vedno znova porajajo in inspiracija je neskončna. Sicer sem kakšen manjši kos, kot je peresnica, torbica za mobitel in novoletni okrasek za na jelko že sešila, in sicer na roke. Žal mi je, da si večkrat ne privoščim kak unikatni kos nakita ali oblačila (tudi sama sebi bi lahko kdaj pa kdaj kaj naredila). Očitno sem preveč zaplankana kar se tiče lajšanja denarnice za tovrstno nakupljeno 'blago'. In ne, ne mislim, da so ti izdelki neupravičeno dragi (ali pa le dražji) od tistih nakupljenih npr. v Zari ali H&M-u. Ravno zato, ker tudi sama ustvarjam, vem, koliko časa in potrpežljivosti je vložene vanje (jaz že čestitko lahko delam več ur skupaj in te kar zaboli, ko vidiš kako roma v smeti). Ti izdelki imajo imajo prav posebno vrednost, saj je vsak zgodba zase. Z njim lahko ustvariš prav posebno vez, kar z uhani iz npr. H&M-a, ki jih nosi tudi vsaka tretja na ulici (ne razumite me napak, tudi sama kupujem nakit v H&M-u) ni mogoče.

Danes sem odkrila všečen blog, na katerem so na ogled še bolj všečni izdelki in eden izmed njih, bi lahko z malce sreče... bil moj!

My heart longs for the sea

Pravzaprav se ne morem odločiti ali mi je bolj všeč ta s "skinny starfish" ali tisti drugi s "fat starfish". Če bi dobila to čudovito - poletno obarvano - verižico, mi je prav vseeno kateri motiv bi jo krasil. In sreče ter navdušenja najbrž ne bi mogla skriti (to je očitno, saj že pred znanimi rezultati to oglašam na veliki zvon). Glede na tematiko tega posta ne morem mimo Fensi Šmensi, bloga, ki mi je v velik navdih in vedno znova željno pričakujem nove poste. Žal oktobra lani še nisem poznala Ano in nisem brala njen blog, tako da se nisem mogla potegovati za njeno unikatno torbico z motivom severnega jelena v čudovitih roza, turkizno modrih in zelenih odtenkih. Toplo pozdravljam tudi njeno obdarovanje za Dedka Mraza. Njene denarnice si redno ogledujem v njeni spletni nakupovalnici in zbiram pogum za svoj prvi nakup.

Morda se v prihodnosti tudi sama odločim za obdarovanje svojih zvestih bralcev (bralk!) in komentatorjev (komentatork!). In ne pozabite, držite zame pesti, da osvojim to lepo nagrado. Rezultati bodo znani jutri.

Ljubezen je v zraku

2008-08-08T11:24:00.010+02:00

7.7. 2007 <3 Monika in Goran

Življenje nas je naučilo,
da bistvo ljubezni ni v tem,
da se dva gledata,
ampak da skupaj zreta
v isto smer.

(^^ this one is not made by me)

M., najine poti so se srečale na poti v Španijo, poleti l. 1999 in od takrat sta najini poti nerazdružljivi. S ponosom in velikim zadovoljstvom sem te (kot priča) pospremila na tvojo pot v zakonski stan s svojim izvoljencem. Ob vajini papirnati poroki nama želim, da bi se skupaj poveselili (kot tolikokrat do sedaj) na vajini zlati poroki.

12. 7. 2008 <3 Judita in Karlo

Sprva sta bili dve poti,
ki sta šli vsaka po svoje,
potem sta dolgo potekali druga ob drugi,
sedaj pa se združujeta v eno samo.

J., združili sta naju skupne počitnice v Bohinjski Bistrici. Čeprav nisva iz istega kraja, sva zgradili most, ki naju povezuje. Srednjo šolo sem preživela ob praznenju nabiralnika, ki si ga ti tedensko polnila s svojimi pismi. Kljub temu, da lahko na prste ene roke preštejem kolikokrat sva se v tem času videli, si igrala pomembno vlogo v mojem življenju. Sčasoma se je pretok pisem začel redčiti, dokler se pošta ni zreducirala na rojstno-dnevne čestitke in božično-novoletne voščilnice. Januarja letos sva se ponovno srečali, na reviji poročnih oblek. Z veseljem sem se odzvala povabilu.

26. 7. 2008 <3 Tinkara in Boris

V življenju ni lepšega

od zveze dveh ljudi, katerih

ljubezen je v dolgih letih

iz drobnega želoda strasti

zrasla v mogočno, trdno

ukoreninjeno drevo. Vse

spremembe preživi, odeto

v košate veje, in vsak list

ima svoj posebni pomen.

T. in B., spoznala sem vaju v 'paketu' na praznovanju prvega skupnega rojstnega dne svoje boljše polovice. Od takrat smo skupaj praznovali kar nekaj (tudi osebnih) praznikov in posebnih dni v letu, med drugim tudi dan, ko sta si obljubila večno zvestobo. Želim si, da bi bili tudi v bodoče najini dnevi na obali lepši tudi zaradi vajine družbe. Zaradi vajinega primorskega temperamenta!

26. 7. 2008 <3 Ksenija in Sebastijan

Ljubezen se rodi iz veselja

s katerim gledata drug drugega,

hrani se s potrebo,

da spet vidita drug drugega,

in se zaokroži,

ko se ne moreta več ločiti.

K., spominjam se prvega delovnega dne v Zari, kjer sva bili nekaj časa sodelavki. Preživela sem ga v skladišču, na prevzemu blaga, nekaj 10 metrov pod zemljo. V trenutku sva se ujeli in si v delovnem tandemu povedali vse. Pravzaprav so ostali sodelavci ob koncu dneva mislili, da se poznava že od prej. En dan je bil dovolj, da sva stkali prijateljstvo, ki se je ob izmenjavi izkušenj pri prenovi stanovnja le še poglobilo. Priznam, da me je sms, da sta se skrivaj poročila v Turčiji, vrgel iz stola!

(PS: Imena so izmišljena, vendar se začetnice imen ujemajo z realnimi imeni.)

Za S.

2008-08-01T15:01:00.005+02:00

Dokler imamo spomine je lepa preteklost.

Dokler imamo upanje je lepa prihodnost.

Dokler imamo prijatelje je lepa sedanjost.

Mesto Ohrid

2008-07-30T23:22:00.002+02:00

Mesto Ohrid je prvič omenjeno v grških dokumentih iz l. 353 p.n.š. z imenom "Lychnidos", v prevodu "mesto luči". V Ohrid se je preimenoval šele l. 879 n.š., najverjetneje iz fraze "vo hrid" ali "v hrib", saj je mesto obdano s hribi oz. je zraslo na njihovih pobočjih. Za časa bizanca se je mesto razvilo v pomembno kulturno in ekonomsko središče ter središče ortodoksne oz. pravoslavne veroizpovedi. Pomebna lika iz tistega časa sta Sv. Kliment in Sv. Naum, ki sta na tem področju delovala do l. 916 oz. do l. 910. Za časa življenja, l. 893, sta tu ustanovila prvo slovansko univerzo. V začetku 11. stoletja je Czar Samuil v Ohrid preselil sedež drugega makedonskega carstva, katerega ustanovitelj je bil. Obzidje njegove trdnjave se še vedno dviga nad mestom Ohrid. Ohrid je bil znan tudi kot "drugi ali evropski Jeruzalem" ali najsvetejše mesto na tem delu Evrope, saj je v 'svojih časih' v njem delovalo 366 cerkva oz. manastirov. Torej za vsak dan v letu po ena (tudi za prestopno leto). K pomebnosti mesta Ohrid priča dejstvo, da je že 28 let na seznamu UNESCO-ve svetovne kulturne dediščine.

Ali Pasha-ina Džamija in 900 let stari Činar na trgu Kruševske republike.

Obzidje v osrčju katerega se skriva stari del Ohrida.

Sveta Bogorodica Perivleptos

Perivleptos je sestavljanka iz dveh grških besed in v prevodu pomeni "vidi/ščiti naokoli". Po vsej verjetnosti bi ime te cerkve lahko prevedli v "Mati Božja Najsvetejša". Pravzaprav je to ime ponovno prevzela pred nekaj leti, pred tem se je imenovala po Sv. Klimentu, čigar relikvije se nahajajo tu. Sv. Kliment je zavetnik mesta Ohrid in (zato) se ga tu velikokrat omenja. Nasproti se nahaja Galerija ikon z vstopnino okoli 0.50 EUR.

Rimski amfiteater

Rimski amfiteater je bil zgrajen pred več kot 2000 leti, vendar je bil stoletja zakopan, do začetka 20. stol., ko so ga na novo odkrili. Arheološka dela so stala do 60-ih in v 90-ih je v vsem svojem blišču ponovno zagledal luč sveta. V poletnih mesecih je eno izmed prizorišč poletnega festivala - Ohridsko leto in 3. avgusta bo od tu zvenel glas Lenny-ja Krawitz-a.

Trdnjava Czar-ja Samuil-a

Od obzidja dolgega 3 km in visokega 16m se je do današnjih dni ohranilo 18 stolpov in 4 vrata.

Sv. Kliment, Plaošnik

Tu je bila prva univerza in od tu so za časa turške okupacije prestavili relikvije Sv. Klimenta v cerkev Sv. Bogorodice Perivleptos. Rekonstrukcija je bila končana l. 2002.

Sv. Sofia

Sv. Sofia je ena izmed dveh cerkva na svetu, ki ponuja tolikšno število lepo ohranjenih fresk iz. 11.stoletja. Zaradi izredne akustike predstavlja eno izmed glavnih prizorišč poletnega festivala.

Hiša Robev oz. Narodni muzej

Trinadstropna lesena hiša je eden izmed najlepših primerkov makedonske arhitekture iz 18. stoletja. V njej, se poleg muzeja, nahaja delavnica in prodajalna ročno izdelanega papirja ter tiskanega na rekonstrukciji Gothenberg-ove lesene tiskarske stiskalnice. Drugi (od dveh) primerek te tiskarske stiskalnice se nahaja pri nas, na Blejskem gradu.

Prstan na prstanec

2008-07-29T12:21:00.002+02:00

Mi ve kdo povedati na katerem prstancu se nosi zaročni prstan?

Desnem ali levem?

It feels like Heaven

2008-07-25T13:31:00.007+02:00

Je že res, da danes praznujem (čeprav praznovanja v pravem pomenu besede ne bo), a razlogi za moje razpoloženje se skrivajo drugje. Glede na to, da se je še sonce skrilo za oblake je razlog le en. Pravzaprav ga ne znam definirati. Po dolgem času ponovno čutim metuljčke v trebuhu. Ne, ne tistih, ki te spremljajo pred prvim (in nadalnjimi) zmenkom. Pravzaprav dvomim, da so se ti metuljčki prebudili zaradi neke druge osebe.

V zadnjem času sem pri sebi zaznala spremembe, ki mi niso (bile) všeč. Moj pogled na svet je s časom postal meglen in dekle z večnim nasmeškom na obrazu se je izgubilo in postalo le oddaljen spomin. Skupaj z vsemi novostmi, ki mi jih je prineslo življenje, sem poizkusila tudi sama postati nova, new me. Vse lepo in prav, a ubrala sem napačno pot. Vse svoje moči sem uprla v utiranje te nove poti, da sem pozabila čemu sem se podala na to pot in kako sem si jo želela prehoditi. Počasno napredovanje v začrtani smeri mi ni več zadostovalo, želela sem na cilj in to takoj. Obstala sem in ugotovila, da sem se izgubila med pričakovanji, razočaranjem, nemočjo in jezo. Obstala sem in ugotovila, da sem v tem svojem hitenju izgubila svojo rdečo nit iz radoživosti, hrepenenja, spontanosti/sproščenosti in ravnanja po občutku.

Danes sem kot otrok, ki se smeji, ker je zadovoljen. Danes sem kot otrok, ki usmerja svoja dejanja s sedanjim trenutkom, ker ne ve ne za jutri, ne za včeraj. Danes sem kot otrok, ki svojo srečo deli z drugimi. Tisti, ki podarja ni revnejši od tistega, ki sprejema. In ta, ki sprejema ni bogatejši od tega, ki je podaril. Če srečo deliš se podvoji.

Je že res, da danes praznujem, a si ne želim ničesar. Nič kar ne bi imela. Saj imam v tem trenutku vse! Jutri bom imela iste želje (tako materialne, kot nematerialne) kot sem jih imela včeraj. Danes? Danes imam vse, česa si želim in kar potrebujem. Danes je moja skleda polna. It feels like Heaven.